Nasprotniki parad ponosa ponavadi pravijo, da razkazovanje spolne usmerjenosti preprosto ni potrebno. Zato geje, lezbijke, biseksualne, transeksualne in njihove simpatizerje sprašujejo, čemu to koristi. Ti pa odgovarjajo: "S tem opozarjamo na probleme s katerimi se srečujemo: na diskriminacijo in na homofobijo. S tem se borimo za svoje pravice, med drugim tudi za pravico do zakonske ureditve homoseksualnih razmerij. Poleg tega s parado ponosa kažemo, da se nimamo česa sramovati in da se zato tudi ne mislimo skrivati." Vendar tudi heteroseksualni imajo svoje argumente.

Diskriminacija in homofobija ne obstajata

To obstaja samo v glavah homoseksualcev, pravijo heteroseksualci. Dejstvo je, da heteroseksualni moški "ljubijo" lezbijke in da heteroseksualne ženske "ljubijo" geje. Saj ste gledali Seks v mestu. Prvi sanjarijo o tem kako bi se priključili seksu dveh lezbijk, druge pa rade povejo, da imajo tudi one prijatelja, ki je gej in ki je tako kul, da lahko gredo z njim v šoping, na zabavo in na čvek kavo.

Zdi se, da s homoseksualnostjo nima nihče težav. Vsi so odprti in veseli. Le da jo včasih po paradi kdo skupi. Takrat se morda odzove celo kakšen medij. Sicer pa se vsi delajo, da je vse lepo in veselo.

Parada ponosa ni le gejevska in lezbična parada. (Foto: M. H.)

Pravice? Kakšne pravice, lepo vas prosim!

"Saj imajo vse pravice," pravijo heteroseksualci. "Ja, kdo jim brani, da živijo skupaj? Naj delajo kar hočejo. Doma." Večine res ne zanima, kaj lezbijke in geji počnejo v postelji. Zanima jih kvečjemu to, kdo je ženska in kdo moški v zvezi. Ko pa beseda nanese na družino je stvar veliko bolj burna. "Ker to ni naravno."

Družina mora biti zveza ženske in moškega. In samo tak par ima lahko otroke.

Seveda se ob tem zanemarja statistika, ki pravi, da je več drugačnih družin. Ne samo tistih, kjer otroci živijo z enim staršem, temveč tudi istih, kjer je "gospodinjstvo" homoseksualno, pa se zaradi tega nihče ne vznemirja. Ko recimo živijo skupaj babica, mama in hči. Ampak pustimo te, ker obstajajo tudi po normah urejene družine. Takšne z mamo in očetom. Sicer je res, da je včasih kateri od teh staršev nasilnež ali pa recimo alkoholik, vendar to ni toliko pomembno kot je pomembno to, da ima otrok "prava" starša. Takšna, ki sta mu za zgled in se ne vdajata nemorali, kakor to počnejo lezbijke in geji.

Ponosni na svojo homoseksualnost?

Geji in lezbijke na paradah sporočajo, da se "ne sramujejo svoje homoseksualnosti," čeprav, kot že vemo, večine to sploh ne zanima. (Morda edino, če gre za medijsko znano osebnost.) Pa saj ni nobenega strahu, da bi se zgodovina ponovila in da bi zaradi spolne usmerjenosti ljudje končevali na grmadah, v zaporih in v koncentracijskih taboriščih. Pri nas to rešujemo s steklenicami v glavo, kot se je zgodilo po letošnjem prideu.

Sicer pa se delamo, da smo liberalna družba, ki sprejema drugačnost. Zato so parade kiča in ponosa, popolnoma odveč. Razen, če bi njihovim organizatorjem uspelo privabiti dovolj močnih sponzorjev – vlado, turistično skupnost in vse »sosede«. Ti bi Slovenijo lahko promovirali kot državo odprto za raznolikost. Parada ponosa bi lahko postala turistična atrakcija. In če bi projekt bil zelo uspešen, bi lahko parade organizirali tudi večkrat letno. Takrat bi gej parade lahko postale vseslovenske in morda celo varne.

Samo govorom o homofobiji, diskriminaciji in pravicah, bi se bilo treba izogniti.

Odgovor na izjavo Simone Weiss, da ne bi imela otrok, če bi bila lezbijka. (Foto: M. H.)