Svetovno priznana plesalka Simona Atzori na odru dobesedno zaživi in izziva pravila fizike: rodila se je namreč brez rok. Toda njena zgodba ni zgodba o pomilovanju, ampak pripoved o trdni volji, ljubezni in uspehu.
Plesni podvigi Simone Atzori so navdušili celo princa milanske Scale Roberta Bolleja, ki jo je povabil k sodelovanju v prestižni baletni predstavi v Taormini in Benetkah. Bolleja je njena zgodba ganila, ko jo je prebral v knjigi Candida Cannava "E li chiamano disabili", in takoj jo je hotel videti na posnetku. Prepričala sta ga njena neverjetna energija in radost, ki jo je izžarevala. Simona je čudež moči in ljubezni in kot taka je postala plesna ambasadorka v Vatikanu. Njena ljubezen do plesa je prerasla v pravo strast, ki jo izraža preko truda in vaj. A njena pot ni bila brez ovir. Najbolj boleče je bilo, ko so ji v plesni šoli v Saronnu sporočili, da bo morala za nadaljevanje šolanja opraviti izpit, za katerega so predvidene vaje za roke. Njena mati se je ob tej priložnosti tudi spustila v boj in bila je uspešna. Odgovor je dobila iz pisarne britanske kraljice Elizabete, ki je častna predsednica šole – je namreč pod okriljem londonske Royal Academy. Simona je dobila možnost izjemoma nadaljevati šolanje in je lahko opravljala izpite samo ustno. Toda po srečanju s koreografom Paolom Lodijem je plesne špice zamenjala za bolj sodobno in izrazno tehniko, ki jo spremlja še danes.
Simona, ljubezen do plesa se je v vas prebudila že zelo zgodaj. Ali nam lahko opišete, kako se je to zgodilo?
Ples me je začel zanimati, še preden je prišel kakšen vzgib iz okolice. Mama mi večkrat pripoveduje, da sem "špago" naredila že pri enem letu. Tako je, kot da bi slikarstvo in ples izbrala mene in ne jaz njiju. Ljubim to, kar delam, zato je vredno živeti.
Ste vsekakor posebna ženska, ki ji marsikdo zavida.
Noge mi služijo tako kot roke, z njimi opravim vse že od otroških let. Prijemi, slikanje, različna opravila. Moji kolki ne poznajo ovir. Zaradi svoje fizične strukture sem razvila izjemen občutek za ravnotežje. To mi vsi plesalci zavidajo.
Mnoge matere bi takega otroka varovale, da ne bi bil razočaran ob morebitnih neuspehih. Kako je ravnala vaša mati?
Svojo mamo moram res pohvaliti, je občudovanja vredna ženska. Z očetom sta me sprejela, bila sem njun najlepši dar, neizmerno sta me ljubila. Obiskovala sem običajno šolo in izpolnila sem lahko vse svoje želje. Odraščala sem v prepričanju, da se od ostalih razlikujem na primer zgolj zaradi pričeske. Imela sem zelo dolge lase, ostale deklice manj. V tem smo se razlikovale. Starša me nikoli nista skrivala pred ostalimi. Nikoli se nisem počutila zares drugačno. Menim, da je skrivnost prav v tem. Mami je bilo takoj jasno le eno: deležna sem morala biti vseh pravic, ki jih uživajo drugi otroci.
Ali ste svojo pozitivno energijo črpali tudi iz negativnih izkušenj?
Že po značaju sem izredno pozitivna in to mi zelo pomaga. Zahvaliti se pa moram predvsem svoji družini, ki mi je pomagala skozi vse težave. Bilo jih je veliko, to lahko priznam, življenje brez rok ni enostavno, težav je bilo ogromno. Naletela sem na veliko zaprtih vrat. Kolikokrat so mi ljudje govorili, naj pozabim na določene sanje in načrte, naj se sprijaznim. Rekli so, da ne bom mogla slikati, predvsem pa plesati. Ples je disciplina, ki sledi določenim pravilom.
Kdo vam postavlja najbolj neposredna vprašanja?
Otroci. Ne ovinkarijo, takoj želijo vedeti, zakaj sem se rodila brez rok, kako živim, jem, pišem ... Odrasli mi pa včasih postavljajo tako lepa, konkretna vprašanja, da se potem vsi skupaj poglobimo ... Vse to bogati tudi mene, ne samo njih.
Kaj vas mladi najpogosteje sprašujejo?
Na primer, katera so bila zame najbolj težavna leta. Priznam jim, da so bila to prav njihova leta, torej obdobje pubertete. Spreminjalo se je telo, razmišljala sem in imela sem ogromno vprašanj. Zelo sem se bala, želela sem biti priljubljena, všečna ... Z leti sem se naučila, da je skoraj nemogoče biti drugim všeč, če se najprej sami ne sprejmemo.
Ali doživljate svoj poklic kot poslanstvo?
Zavedala sem se, da moje sporočilo prihaja do ljudi, videla sem, kako me po predstavi čakajo, me sprašujejo, želijo vedeti, razumeti ... Morda, da bi razumeli nekaj o sebi. Zato se rada srečujem z ljudmi, ki mi postavljajo vprašanja in tako odkrijejo tako umetnost kot moj svet. Razumeti želijo, kako je mogoče živeti s tako pozitivnimi mislimi, čeprav s tako velikim problemom. Iščejo pot do sreče, cilj svojega življenja.
Kateri so vaši občutki na odru?
Lahko rečem, da gre za čarobne trenutke, med katerimi občutim neverjetno srečo. Srce mi vsakič močno bije in vsakič si rečem, kako srečna sem, da lahko počnem točno to, kar si najbolj želim.
Kako se odzove predvsem mlado občinstvo, ko stopite v dvorane, v katerih potekajo ta srečanja? Kako vas gledajo in kakšen je vaš začetni pristop do ljudi, da prebijete led?
Takoj povem, da mi lahko postavijo kakršna koli vprašanja, naj se ne bojijo, saj nimam nobenih težav govoriti o sebi. Pripravljena sem odgovoriti tudi na vprašanja, ki se jim zdijo neprimerna. Povem jim, da sta radovednost in pogovor nujna za razumevanje določene situacije.
Kakšno sporočilo bi radi podali mladim?
To, da so sanje uresničljive, a je za to treba trdo delati. To sporočilo je pomembno predvsem za mlade, ki imajo pred seboj še celo življenje, a še ne vedo, v katero smer bodo šli.
Sanjate o materinstvu?
Zelo, a bomo videli, ali mi bo uspelo. Bila bi najsrečnejša ženska na svetu, a tudi v nasprotnem primeru ne bom obupala.
