Z Marjanom sva skupaj že skoraj dvajset let in Pika je vsekakor plod najine ljubezni. Dolgo sva jo čakala, zdaj je tu, pridna, neverjetno komunikativna in izjemno brihtna. Ampak verjetno vsaka mama vidi svojega otroka v takšni luči. Lepša nam življenje in najsrečnejša je, ko smo vsi skupaj. Včasih me vpraša: "Mamica, a grem danes v vrtec?" in ko ji odgovorim, da je sobota in da bomo danes doma, od veselja pleše, skače in poje ter naju objema. Super se imamo.

Kdo je med prijatelji najbolj zaznamoval vaše življenje?

Brigita Bukovec je že od nekdaj moja vzornica. Nekoč kot športnica, danes tudi kot mamica. Veliko mi pomaga, pogovarjava se o vsem mogočem, o otrocih, športu, življenju. Ima svojo atletsko šolo in je zelo uspešna. Tudi trener Jure je bil in je še vedno pravi prijatelj, pa moja Marjan in Pika ter domači, prijateljice iz srednje šole, vsi so tako ali drugače povezani z mojim življenjem. In vse imam rada, a žal imam premalo časa, ki bi ga rada preživela z vsemi.

Ali pogrešate šport?

Najbolj. Nisem se še navadila na ritem v pisarni, čeprav imam neverjetno srečo s sodelavci in samim delom. Zelo lepo so me sprejeli in dobro se počutim. Ampak moje življenje je bilo vedno povezano s športom in zdaj je težko, saj je tempo res hud. Jaz sem po naravi sprinterka, zato sem bila verjetno tudi tako uspešna. Zdaj tečem na dolge proge in s tem imam malo težav. Nisem navajena, da je treba počakati na kakšno stvar, usklajevanje in dogovarjanje mi tudi povzročata težave. To je res popolnoma drug način dela in življenja. Počasi se navajam in vsak dan mi gre bolje.

Ko ste bili še aktivna športnica, ste večino časa preživljali pod milim nebom in neusmiljenim soncem?  

Priznam, da nikoli nisem resno jemala opozoril dermatologov in sem se temu primerno tudi obnašala. Neodgovorno. Zdaj, ko sem se malo umirila in imam redno službo v oglaševalski agenciji, spoznavam, kako pomembna je zaščita pred škodljivimi sončnimi žarki. Lahko rečem, da sem večino leta preživela na soncu, saj smo se z ekipo, ko je bila pri nas zima, odpravili na Kanarske otoke ali Martinique in tam trenirali. Seveda spet na soncu in brez zaščite. K sreči sem relativno temnopolta, ampak me po vsem, kar sem izvedela v zadnjih mesecih pri svojem novem delu, že skrbi, kakšne bodo posledice moje nepazljivosti. Upam, da bo vse v redu. Sem pa zato toliko bolj previdna pri zaščiti svoje hčerke Pike. Redno jo mažem z najvišjim možnim zaščitnim faktorjem in brez klobučka ne gre nikamor. Sploh pa je to vreme nemogoče in nas ni strah opeklin.

Ste s spremembo delovnega mesta spremenili tudi stil oblačenja?

Ja, res sem ga. Včasih sem večino časa preživela v trenirki in športni obutvi, danes je vse drugače. No, ja. Še vedno se kdaj športno oblečem tudi za v službo, a ne pretiravam. Se mi zdi, da se mi zadnje čase vedno bolj po glavi motajo razne oblekice, sandali. Se pa tudi sodelavci oblačijo zelo športno, kar mi je všeč.

Kaj pa make up? Se radi ličite?

(smeh) Seveda se. Tudi, ko sem še tekmovala, sem se redno ličila. Ne vem, v čem je razlog, a se mi zdi, da sem bila na tekmi zaradi tega še bolj samozavestna. Maskara in črtalo za oči, pa poudarjena lička, to uporabljam skoraj vsak dan. Pri svojem delu se rada dobro počutim in glede na to, da sem šport postavila na stranski tir, na srečo nisem pridobila nič kilogramov.

S partnerjem Marjanom ugotavljata, da se mala Pika že ozira po drugih otrocih, še posebej ima rada dojenčke in pisane vozičke. Ali to pomeni, da razmišljata o novem družinskem članu?

Kaj mi sploh drugega preostane? Marjan in Pika sta odločena. Samo vprašanje časa je, kdaj se bo zgodilo. A nisem še noseča, kot je bilo pred kratkim objavljeno v nekaterih medijih. Vsaj jaz tega še ne vem! (smeh)

Alenka ostaja dobre volje in večna optimistka. In še vedno upa, da se ji bo želja, vrniti se v šport, nekega dne uresničila.