Moški z bigoreksijo je prepričan, da je preveč vitek in na pogled premalo možat. "Ko moški reče, da nima nobene postave, res tako čuti, ne išče potrditve drugih. V ozadju je izrazita slaba samopodoba, do katere lahko privedejo številni vzroki," pravi Karin Sernec, psihiatrinja in vodja Enote za motnje hranjenja na Psihiatrični kliniki Ljubljana.

Mišice sreče

Sernečeva dodaja, da so to ljudje, ki so navzven videti krasno, zelo uspešni, sploh v začetni fazi motnje, ko še obvladujejo svojo telesno aktivnost. Takrat je moški prepričan, da mu ta pretirana telesna aktivnost koristi. To je obdobje 'medenih mesecev'. Tudi odziv njegovih vrstnikov je v tem času pozitiven in tako misli, da je njegovo početje dober. V resnici se vrstniki odzivajo na njegovo pozitivno energijo, ki jo v tem obdobju oddaja.

Padec

Pozitivno obdobje ne traja v nedogled, saj prej ali slej izgubi nadzor nad svojo motnjo. Vedno več ur je v fitnesu, pravi Marck Goran Lorencin, nekdanji trener fitnesa, svoj rezultat, 15 kilogramov mišic več, kot jih večina potrebuje, pa vidi popačeno. „Če recimo zaradi kakšne gripe izgubi dva do tri kilograme, pa mu kdo omeni na fitnesu, da ga je malce pobralo, bo katastrofa. To doživi na enak način, kot bi mu kdo rekel, da ga je še komaj kaj skupaj.“

Sernečeva opozarja, da je za ljudi z bigoreksijo značilna ogromna potreba po nadzoru, ti ljudje so prepričani, da na nič ne morejo vplivati. S pretiranim ukvarjanjem s svojim telesom pa imajo občutek, da nadzorjujejo vsaj ta del svojega življenja. Lorencin je že izkusil, kako je, ko se kot osebni trener soočiš z nekom, ki ima to težavo. „Ko mu skušaš pomagati ali ga kakorkoli opozoriti, zmeraj vse zanika na vso moč, pripravljen se bo prepirati z vsemi. Gre namreč za njega in njegovo mišično maso, bolj svete stvari najbrž ni na svetu.“

Na pomoč

"Zdravljenje je lahko uspešno samo, če je oseba motivirana za spremembe, " poudarja Sernečeva. Psihoterapija je najuspešnejša metoda obravnave in osebi pomaga odkrivati vzroke, ki so do motnje pripeljali. "Ozdravljen je tisti, ki se dobro počuti v svojem telesu."

Kdaj je šport še zdrav

Športni psiholog dr. Matej Tušak pravi, da osem ur ukvarjanja s športom ni bigoreksija, kadar ima vadba neki namen: doseči rezultat, premagati samega sebe, poiskati limite, shujšati. "To namreč pomeni, da bo slej ko prej, ko bo cilj dosežen, ta aktivnost v taki obliki prenehala ali pa se bo pojavil drug smiseln cilj, ki bo spremenil to aktivnost," dodaja Tušak in nadaljuje: "Kadar pa se ljudje ukvarjajo s športom in ves dan razmišljajo, kako bodo trenirali, česa vsega ne morejo narediti, ker nujno morajo trenirati, kadar se počutijo krive in slabo, če niso mogli trenirati, kadar ne morejo zaspati, ne da bi prej tekli ali delali vaje, kadar se vsi pogovori in vedenja vrtijo okrog organizacije in izvedbe športne aktivnosti, takrat seveda nastane problem in začnemo govoriti o motnji."

Zloraba nedovoljenih sredstev

 „Tisti, za katere vem, da imajo resne težave z bigoreksijo, za ta namen zlorabljajo farmacevtska sredstva. Po naravni poti enostavno 'ne morejo' postati dovolj ogromni. S še tako zahtevnim treningom po naravni poti ne morejo pridobiti želene količine mišic, zmeraj namreč obstaja želja po še več. Ta 'še več' pa je problem uresničiti na zdrav, naraven način. Telo bi potrebovalo resničen razlog za to količino mišic, da bi to 'zahtevo' bilo pripravljeno 'podpreti' po naravni poti ... V resnici pa ne obstaja niti šport niti nič tako ekstremnega, za kar lahko dejansko uporabiš tisto količino mišic. Lažejo si, da to res potrebujejo, v tej laži pa ne morejo živeti brez farmacevtskih sredstev,“ pravi Lorencin.

"Posledica zlorabe anabolnih steroidov so hude depresije in erektilne motnje, ki lahko postanejo trajne," opozarja Karin Sernec. In ne nazadnje, naglo pridobivanje mišic in njihovo vzdrževanje na ekstremen način pomeni hudo obremenitev za srce.