Posiljena in osamljena

"Tistega usodnega dne si nisem želela spolnega odnosa, vendar je bila sla mojega takratnega fanta tako močna, da je premagala mojo skromno željo. Kot da bi se nekje globoko v meni sprožil preplah, da se lahko prav danes zgodi nekaj nepričakovanega. Nekaj, kar bi lahko za moje takrat še najstniško obdobje pustilo trajne posledice. Kljub nasprotovanju se me je lotil in niti pomislila nisem, da sem bila žrtev posilstva, kajti vse skupaj se je zgodilo proti moji volji. In da je bila rana še globlja, se je v mojem nerazvitem telesu začelo rojevati novo življenje.
Sledil je šok, ki ga nisem znala brzdati. Najprej sem pomislila, da se bom vrgla v Ljubljanico, pod vlak ali na kakšen drug način končala svoje življenje. Čeprav sem bila še sama otrok, sem se v hipu znašla v neznanem svetu, ki naj bi bil namenjen le velikim oziroma odraslim. Ti so oboroženi s pravo mero odgovornosti, z izkušnjami in materialnim zaledjem, ki je bistvenega pomena za srečno starševstvo."

Prosim, pomagajte mi!

"Kaj zdaj, sem se spraševala. Da bi se zaupala očetu in mami, nisem pomislila niti za trenutek. Tisti prekleti strah me je razjedal in skoraj bi zblaznela. Dominantni karakter mojih staršev je bil že neštetokrat razlog, da sem o nekaterih stvareh raje molčala. Zato je bila nosečnost njihove priljubljene hčerkice toliko bolj nemogoča zgodba, ki bi jim jo lahko zaupala. Preganjal me je občutek, da moram hitro ukrepati in samo Bogu se lahko zahvalim, da mi je poslal zadosti energije, ki sem jo v tistem času prekleto potrebovala. V bistvu še sama nisem vedela, da sem bila sposobna zbrati toliko moči in celo poiskati strokovno pomoč. Obrnila sem se na porodnišnico v Ljubljani, saj si osebni zdravnici niti pod razno nisem drznila zaupati se. Kaj če bi zahtevala mamino prisotnost, kar bi moj načrt obrnilo na glavo. Naredila sem nekaj, kar je krhko naivno deklico pregnetlo v odločno in pokončno žensko."

Odločila sem se za splav!

"Sprehodila sem se do velike zgradbe, za stenami katere so se vsak dan rojevala nova življenja. Jaz pa bom storila ravno nasprotno, še preden bi plod pokazal, da živi, bom preprečila njegov nastanek. Zdravnica me je spodbudila in hkrati tolažila, da je moja odločitev zame najboljša in s tem ne bom naredila ničesar slabega. Naj se sprostim in jo obiščem naslednji dan, ko bova opravili krajši poseg, ki ga je opisala kot neke vrste čiščenje.
Noč pred abortusom sem komaj zatisnila oči. Nestrpno sem čakala, da se na nebu prikaže jutranje sonce in že sem hitela k svoji odrešiteljici. Ta me je prijazno sprejela, me oborožila z vsem potrebnim znanjem in začela s svojim delom. Po kratkem času je bil rahlo boleč poseg zaključen. Oddahnila sem si, saj je bil splav dejansko najboljša možna odločitev, pa čeprav me je bilo na začetku grozljivo strah.
Po vrnitvi domov sem se zaupala svoj imami, ki me je objela kot malo punčko in zajokala. Jokali sva skupaj, a solze niso izprale mojih ran, niso izbrisale črnih spominov, zagotovo pa so iz mene naredile novega človeka in takrat sem si prisegla, da se bom imela rada."