V tem trenutku blažene samote sem se spomnila ne tako zelo blaženega trenutka leta nazaj, ko nisem bila sama. Niti nisem bila samska. Ampak še nikoli v življenju se nisem počutila tako osamljeno. Kako? Ne bi bilo logično, da bi se samska počutila osamljeno in v vezi srečno in izpolnjeno? Seveda bi bilo logično, ampak ni bilo tako. Vsaj pri meni ne.

Nekaj let sem sama pri sebi potrebovala, da sem to enačbo v svoji glavi preračunala nekoliko drugače. Takrat sem se v navalu največje žalosti zalotila, da rišem na list papirja, in ko sem zagledala, kaj sem narisala, sem se zjokala kot mala bebica: 'Bolj osamljena kot samska'. Ko sem potem čez (pre)dolgo časa obkljukala kvadratek 'samska' sem se počutila, kot da se mi je porušil cel svet. Nisem mogla dihati. Grozno je bilo biti sama. Vedela sem, da je prav, ampak, kako naprej? Na novo sem se morala naučiti živeti.

Danes se tistega obdobja spomnim z nasmehom do ušes. Ponosna sem nase, ponosna na to, kako sem se lotila sebe in svojega življenja. En mali korak za človeka, ampak zame polet s skakalnice v Planici! Veliko časa sem preživela sama, ampak se nisem več počutila tako osamljeno. Seveda nisem vedno uživala v samoti, ogromno sem jokala, se spraševala, če delam prav … Prijatelji so me vabili v družbo, na pijačo, na zabavo. Meni pa ni bilo do tega. Danes vem, da sem morala ugotoviti, kdo sem. Danes vem, da sem bila takrat na prelomnici svojega življenja, ko sem začela namesto za vse druge živeti zase. In to je najprej zame pomenilo ogromno samote. Da ugotovim, KDO SEM JAZ in KAJ HOČEM JAZ.

Niso vsi razumeli, kaj se dogaja z mano. Seveda niso, saj tudi sama nisem. Samo živeti sem hotela, po svoje, čeprav nisem vedela, kaj to pomeni in velikokrat sem se sporekla s prijatelji, ki so mi sicer stali ob strani. Ker sem kar vztrajala pri nečem, česar niso razumeli ne oni ne jaz. Danes sem res hvaležna, da so nekateri od teh ljudi še vedno ob meni. Še vedno v mojem življenju. Zdaj jim precej lažje razložim, kaj se v meni dogaja in zakaj želim biti sama. Seveda ni vedno razumljivo, je pa to tisto, kar želim in to, kar potrebujem. In vedno bolj se mi zdi, da imam ravno zaradi tega ob sebi vedno več PRAVIH LJUDI.

In vse je povezano s tem, da sem rekla ne. Drugim NE in s tem sebi JA. Še vedno včasih sama sebe ne razumem, še vedno se včasih počutim žalostna, razočarana in tudi osamljena. Ampak zdaj vem, da je vse to moja izbira in da je vse za nekaj dobro. Ko sem vsakič znova odločim zase, vem, da je tako nekako dobro tudi za druge vpletene. Morda se čudno sliši, ampak verjamem, da če je nekaj dobro zame, ni slabo za nekoga drugega. Naučila sem se sprejeti kompliment. Naučila sem se sprejeti pomoč. Naučila sem se prositi za pomoč. Naučila sem se reči ne in naučila sem se reči ja in prosim in hvala v širšem pomenu besede.

Tako se mi je z že prej omenjeno odpovedjo v službi začelo zelo hitro dogajati, da sem spoznavala nove ljudi, za katere se včasih prav zares zdi, da so mi bili poslani na pot z namenom. Da me na nekaj spomnijo, da mi pri nečemu pomagajo, da me nečesa naučijo. Ko sem se odločila, da je ta moja pot prava, da ni druge, da je to to, so mi začeli prijahati v življenje ljudje, ki so mi to tako ali drugače potrjevali. Tako sem spoznala svojo novo urednico in zdaj pišem članke. Tako sem spoznala Blaža, s katerim sva prvič skupaj ustvarila tako nore fotografije, da zdaj skoraj ne moreva en brez drugega. In tako sem na enem od najinih fotografskih srečanj spoznala Ano. Tudi ona se je odločila, da gre 'po svoje' in najbrž naju je ravno to povezalo. V trenutku me je navdušil tudi njen koncept. V trgovinici v Ljubljani predstavlja slovenske modne oblikovalce, njihove dizajne in njihovo filozofijo. Tam sem takoj našla nekaj oblačil, ki so bili kot narejena zame. Tudi s svojimi strankami rada zaidem tja, saj mi ni všeč le to, da so oblačila edinstvena, rada podpiram slovensko, rada podpiram ustvarjalnost, rada imam stvari, ki pomenijo nekaj več. Želim, da vse, s čimer se obkrožam, pomeni nekaj. Zato sem si tudi zamislila svoje podjetje tako osebno. Res je v imenu stilsko svetovanje, ampak se svojim strankam tako osebno posvetim, da po navadi skupaj rešujemo še mnogo več kot le prenatrpane omare ali neprimeren stil. Vedno se z mano v omari ali v šopingu nekako najde priložnost za osebno rast.

Kako zelo pomembno je v življenju, da imamo okrog sebe prave ljudi. Če sem obkrožena z ljudmi s pravo energijo in idejami, ki gradijo, namesto tistimi, ki rušijo, potem se vedno dobro počutim. Tudi, če v tistem trenutku ne vem, kako bom plačala račune, vem, da sem okej, če imam ob sebi ljudi, ki ne potencirajo mojega strahu, ampak me spodbujajo v moji osebni rasti, me potolažijo, pomirijo. Pomirijo že s svojo dobro energijo. Ko sem si bila pred kratkim recimo prisiljena sposodit denar, mi je v tistem trenutku bolj napolnilo srce dejstvo, da nekdo verjame vame in me podpira. Seveda so me pomirili tudi evri v denarnici, ampak bolj mi je bil pomemben občutek, ki se mi je širil v prsih. Kot da mi raste srce, od navdušenja, ljubezni … Je to normalno? Pa saj je vseeno, če je normalno ali ne. Najbolj pomembno je to, kako se počutim. In če se počutim izpolnjeno, potem to nikakor ne more biti narobe.

Ljudje, s katerimi se obdajamo, postanejo del nas. Nekateri samo za trenutek, nekateri za dva … Nekateri nas učijo lekcij, nekateri nam polepšajo dan, nekateri pa ostanejo z nami celo življenje in z njimi prepletamo energijo, znanje, vedenje, solze, srečo. Pravi ljudje nam pomagajo nositi bremena in skupaj z nami proslavljajo uspehe in srečo. Ni naključje, da o tej temi razmišljam ravno v decembru, 'najbolj veselem mesecu v letu'. Ni naključje, da se mi ta misel oblikuje ravno pred božičem, 'najbolj družinskem prazniku v letu'. Ravno ta 'najbolj' mesec mi je bil vedno najtežji, vedno sem se počutila najbolj nasičeno, ampak hkrati popolnoma neizpolnjeno. Zame je bil vedno to najbolj depresiven mesec in težko sem se pripravila do veselega druženja. Težko sem šla na službeno zabavo (čeprav je bilo na koncu sicer 'fino', ampak mi je vedno nekaj manjkalo). Težko sem se spravila na zabavo s prijatelji (čeprav je bilo na koncu sicer 'fino', ampak mi je vedno nekaj manjkalo). Težko sem šla na družinsko večerjo ali kosilo (čeprav je bilo na koncu sicer 'fino', ampak mi je vedno nekaj manjkalo).

Letos pa je drugače! Morda sem se samo v glavi znebila teže pričakovanj, da december MORA biti vesel, da praznovanje MORA biti družinsko, da se MORA skuhati prevelike količine hrane in da se MORA povabiti preveč ljudi. Kot da se požvižgam na vse, kar se MORA  že od tiste odločitve, ki je bila očitno prelomna zame v vseh pogledih. Tako kot ni nič narobe, se nič ne mora in PIKA. Ko želim biti sama, sem sama. Ko želim biti v družbi, sem v družbi. In tako je lahko vsak dan praznik, moj praznik. Ko lahko naredim, karkoli želim in to naredim po svoje.

S tem razmišljanjem sem prišla sem na idejo, da bi se želela povezati z ljudmi, ki se počutijo, kot da nekaj manjka. Če se ne bi tega spomnila zadnji trenutek, bi morda še naredila posebno božično zabavo v ta namen, lahko pa božično druženje organiziram 'online'. Odločila sem se, da ustanovim Facebook skupino Moj praznik. Na družinskem srečanju, zabavi s prijatelji ali pa doma v postelji imamo lahko občutek, da nekaj manjka. V največji družbi se lahko počutimo osamljeni. Če se tudi ti kdaj tako počutiš (čeprav je sicer 'fino', ampak mi vedno nekaj manjka), se mi pridruži v skupini. Skupaj jo bomo ustvarjali pravi ljudje.

                                                                                                             - Hermina