Vendar ni vedno tako. Pogosto – prepogosto si ne vzamemo časa.

Rečem ji: ''Se dobiva ta konec tedna? Popestriva si soboto in imejva super ženski večer.'' Sprva navdušeni odgovori:''Da, seveda, komaj čakam, res je že čas …'' Čez nekaj dni pa: ''Veš, ne morem. Pozabila sem, da imamo v načrtu rojstnodnevno zabavo.'' ''Kaj pa čez dva tedna?'' 'Uf težko, z mojim sva na morju. Prestaviva na naslednji mesec?'' ''Itak! Se ujameva!''

Nekajkrat se srečava, vendar zgolj na hitro. Kako si, živijo, adijo. Meni pa manjka nekaj več. Rada bi vedela, kaj se dogaja v njenem življenju. Rada bi ji kaj povedala o sebi. O svojih dilemah, skrbeh, uspehih. Rada bi se zabavala, pošalila, zaplesala. S kom le, če ne s prijateljico? Naslednji mesec spet poskusim:''Ta petek! Si prosta?'' ''Ja! Tokrat pa res večerja v centru Ljubljane, potem pa naprej.'' Vau, tole je bilo pa lažje, kot sem pričakovala. Čez trenutek ali dva, pa že zapiska telefon. ''Joj. Prehitro sem se veselila. Ne dobim varuške.'' ''Pa sobota?'' ''Ne. Smo na vikendu. Ta mesec ne bo šlo. Spremembe v službi, pa dodatne obveznosti, pa saj veš toliko dela doma. Nimam časa."

Obupam. Ne poskušam več. Odpišem, da jo razumem in da ji verjamem. V resnici pa vse skupaj vidim drugače. Vsi imamo delo. Vsi imamo skrbi. Vsi smo zasedeni. Ampak dan šteje 24 ur. In vsi živimo ta isti dan. Čas je. Časa je vedno enako. Prioritete pa so tiste, ki nam povedo, za kaj je vredno ta čas porabiti.

Nedolgo nazaj sem prebrala citat, ki mi marsikdaj pomaga: ''Kadar vemo, kakšne so naše prioritete, so naše odločitve lahke.'' Tudi odločitve moje prijateljice so bile lahke. Trenutno so njene prioritete drugje. Kariera, družina, partnerstvo … Vse to je trenutno bolj pomembno. In prav je tako!

Vendar, ali lahko rečem, da je vseeno moja prijateljica? Verjetno ne. Ampak tudi s tem ni nič narobe. Prijateljstvo je čudovita vez. Vendar prav je, da si dovolimo določene osebe izpustiti iz našega življenja in se odpremo za druge. Prav je, da si občasno želimo biti prioriteta.

Da lahko sprejmemo to dejstvo, moramo poznati dinamiko poteka življenja v drugi polovici dvajsetih letih. Gre namreč za preplet dveh obdobij. Prvo je polno sprememb na več področjih in ga dandanes opisujemo kot obdobje prehoda v odraslost. To obdobje je tako nestanovitno, da težko govorimo o normativih. Nekateri imajo že družino, drugi še študirajo; nekateri že menjajo službo, drugi še pišejo magistrsko. Vse je mogoče in vse je normalno. Po drugi strani pa določeni posamezniki že vstopajo v obdobje zgodnje odraslosti, za katerega so značilne razvojne naloge, kot so samostojnost, prilagajanje na vlogo staršev, utrjevanje položaja na poklicnem področju ter vzpostavljanje intimnih partnerskih odnosov.

Kdo je torej kriv, da ni časa za prijateljstvo? Tu ne govorimo o eni osebi. Dinamika dveh oseb soustvarja odnos. V odnosu pa nikoli ni ena sama oseba. Prijateljstvo se je verjetno skrhalo zaradi mnogih dejavnikov in gotovo oba subjekta prispevata k temu rezultatu. Morda smo kdaj sami zgrešili pomemben signal, ko so nas prijatelji potrebovali, pa se nismo odzvali. Tudi oni so to razumeli kot sindrom ''nimam časa'' in spet smo v začaranem krogu. Morda pa je vzrok ravno razkorak poznih dvajsetih let. Zato ne iščimo krivca. Ne vzbujajmo krivde in slabe vesti.

''P kot privilegij, ne kot prisila. P kot prioriteta. P kot prijateljstvo.''

Zame je prijateljica tista, ki je lahko daleč stran, morda niti ne govoriva tako pogosto, vendar točno vem, kaj se z njo dogaja. Čutim jo in ona čuti mene. Kot neka telepatska povezanost, ki jo je težko opisati. Vem, da bo vedno tam, ko jo bom rabila in ona ve zame. Vedno bo imela čas. Tega si ne rabiva povedati. Tako pač je. Prijateljstvo je odnos, ki ga je treba negovati, vendar brez vsiljenih zahtev in nerealnih pričakovanj.

Zato si je vredno zapomniti, da je pomanjkanje časa izgovor današnjega sveta. Uporabljamo ga prav vsi, saj nam je tako lažje. Vendar prijateljstva se ne da vsiliti. Za dobrega prijatelja si ustvarimo čas, čeprav ga ''nimamo''. Če takole razmišljam, točno vem, kakšen je moj mali krog prijateljev, in hvaležna sem, da jih imam. Pa ti?

Klara Vrbnjak, mag.psih.

www.eifles.blogspot.com