Kljub vsemu pa meni zima predstavlja dokaj težko obdobje, saj so dnevi krajši in zjutraj je težje vstati. Težko se premaknem iz tople postelje ven na mraz in težko se borim s plundro in snegom, da ne govorim o prometu na cesti. Dan je krajši in žalosti me misel, da grem od doma v temi in prihajam domov v temi. Sonca skoraj ne vidimo, kar pa se odraža tudi v našem počutju. Naša poletna telesca skrijemo za ohlapnejša oblačila, jemo več kot po navadi in težko se spravimo ven in smo aktivni. Dolgo časa sem se ukvarjala s tem, kako se tudi v tem času počutiti dobro in samozavestno, pa je težko. Težko se je nagovoriti s pozitivnimi mislimi, ko pa se ne počutiš tako. ''Misli pozitivno.'' ''Uporabi pozitivne afirmacije'', ''Bodi dobra s seboj'', vse to so nasveti, ki se slišijo tako enostavni za uporabo. Kako je lahko nekaj tako enostavnega tako težko uporabiti, ko se ne počutimo v redu. Na vse mogoče načine sem se poskušala spraviti v dobro voljo, pa velikokrat ni uspelo. Človek si v takih trenutkih želi samo ljubezni in topline ljubljene osebe. Obstajajo pa tudi taki, kot sem jaz, ki bi zbežali daleč stran v gozd in ob ognju in v tišini prespali celo zimo in se vrnili nazaj marca. No, to ne pride v poštev. Ostati moramo tukaj in se s tem obdobjem soočiti, čeprav zna biti težko. Kako? Vsak dan posebej. Korak za korakom. 

Vam povem, kako se jaz soočam s tem?

Vsako jutro vstanem ob 4.30 in prva stvar, ki jo naredim, je, da spijem pol litra tople vode in si prižgem pozitivne afirmacije na YouTubu. Čeprav napol v snu, se trudim izgovarjati in ponavljati pozitivne misli. Ne, sploh se ne počutiš smešno. Velikokrat me že samo dejstvo, da to počnem, nasmeji in spravi v dobro voljo. Po parih stavkih že dvignem glas višje in vsa motivirana hodim po stanovanju in si govorim, kako najboljša sem in kako bo danes moj dan!

Potem pa stopim ven na minus 10 stopinj in zasolzijo se mi oči, ker že pogrešam svojo toplo posteljo in se v mislih poslavljam od nje za naslednjih 10 ur. No ja, vstala sem, da grem na trening, zdaj ne morem več nazaj spati, tako da si rečem: "Če si že vstala ob 4.30, potem je bolje zate, da se spokaš na fitnes in se malo razmigaš!'' In grem. Usedem se v avto, prižgem si glasbo in dobesedno izpeljem cel koncert do fitnesa. Pojem, in to zelo naglas. Treningi zjutraj so nekaj najboljšega, dejansko se zbudiš in greš naprej novim zmagam naproti bolj močan in poln energije. No ja, ne bom lagala, vsekakor je to poleti lažje kot pozimi. Ko oddelam trening, si rečem: ''Še vedno imaš to, še vedno se obešaš kot opica, še vedno tečeš kot gepard. V redu si, razturaš.'' In grem.

Pri treningu pred službo najbolj sovražim tisto oblačenje po tuširanju, saj si še vedno cel razgret, moraš pa se navleči v neka lepa oblačila in biti nekaj drugega. Vsaj jaz, jaz se, divji otrok, niste slišali tega? Celotno pot do službe si govorim, da bom potrgala današnji dan in da sem močnejša od usode in da bodo vse ovire padle, če se mi postavijo na pot. Pridem do vhoda v službo in bi se najraje zjokala. Stopam do svoje pisarne in vrnila bi se nazaj domov, spakirala in se odselila na Maldive. Komaj čakam, da grem domov jest in gledat filme v posteljo. In ko pridem domov, se igram s kvantno fiziko in pozno v noč delam na izračunih za nuklearno tehnologijo.

NOT!

Naredim si hrano, zleknem se na kavč in gledam serije. Hah, pa naj še kdo reče, da ne obvladam soočenja s težavami. Živčni zlom zdaj, čez pet minut nasmeh na obraz. Pol ure kasneje – solzne oči. Vzamem telefon v roke, pogledam na Instagramu, kako Američani naredijo sebi ''malico'' (makaroni z 10 kg sira in 5 kg omake) in ugotovim, kako zdrava sem in da sem videti kot model. In sem spet dobre volje.

Pa kaj! Pa kaj, če smo leni in smo včasih neproduktivni? Pa kaj, če pojemo več kot poleti? Pa kaj, če smo manj aktivni zdaj kot junija? Pa kaj, če se zredimo par kilogramov med prazniki? In kje piše, da moramo biti stalno dobre volje in se počutiti najboljše? Kje piše, da ne smemo biti žalostni in da se ne smemo iz čistega miru zjokati? Ljudje smo in vsi imamo iste težave. Vsak je zase najboljši in neodvisen od drugih. Kdo ima pravico obsojati nekaj normalnega in človeškega? Nihanje razpoloženja je v redu. V redu je, če se ne počutimo v redu. V redu je, nisi sam/-a. Tudi jaz sem taka. Ampak ti nekaj povem. Jutri bo bolje. Jutri bo vse ok. Vdihni in si reci: "Vseeno mi je. Jutri je nov dan, gremo, akcija!''