Budimpešta je v 19.stoletju je nastala tako, da so se združila tri mesta Budim (Buda) in Stari Budim (Obuda) z desnega brega Donave ter Pešta (Pest) z levega brega Donave. Za Madžarsko velja, da je to panonska ravnica, kar velja skoraj povsod, le za Budo ne. Buda je hribovita. V Budimpešti sem že bila, vendar na peštanski strani, tokrat pa se izgubljam po hribčkih na Budi. Žal ime 'Buda' nima zveze z 'budizmom', zato mi iskanje Bude ne prikliče nirvane (popolne umiritve uma) ampak kvečjemu Nirvano, bend s svojo hrupno rock glasbo.

»Prispeli ste na cilj,« miren ženski glas v nekem trenutku prekine komad 'Smells like teen spirit' v moji glavi. Končno! Zoldko utca. 'Utca' je v madžarščini ulica, 'Zoltko' oziroma 'Zöldkő' pa je baje 'zeleni kamen' (tako vsaj pravi gugl translejt). Madžari imajo 14 samoglasnikov; enojne ostrivce, dvojne ostrivce, dvojne pike nad črkami … Po možnosti vse v eni besedi, da tako nastanejo dolge, črevaste besede z izrastki, nogami in rogovi, ki so na koncu slišati, kot da bi slovenščino govoril v rikverc! »Aloš otva,« se morda sliši čisto madžarsko, v resnici pa je to le od zadaj naprej zapisana besedna zveza 'avto šola'. Z malce oponašanja melodije madžarskega jezika (in nekaj naključno nametanimi preglasi in ostrivci), bi se takole: »Mëksráždám an itšépmidüb v uksibő an més ni ájicűl mës« slišal stavek: 'Sem Lucija in sem na obisku v Budimpešti na Madžarskem.'

Komaj sem prispela do končne destinacije, pa se mi že ful dogaja. To je spet eno tistih potovanj, kjer poskušam prihraniti čim več denarja. Najprej prevoz; za dve osebi in psa. Pes se na vlakih, avtobusih, podzemnih železnicah in podobnih prevoznih sredstvih pogosto plača. Če sploh sme gor, seveda. Navadno je cena za pasjo vozovnico podobno visoka kot za človeka, kar je butasto, glede na to, da ne zasede sedeža, temveč le leži pod lastnikovim. Tla so pa od vseh človeških obuval tako ali tako že umazana. Če gremo z avtom, bo malo dražje, ampak mnogo bolj udobno, hitreje in bolj fleksibilno.

Na potovanju se da 'prišparati' tudi tako, da greš nekam, kjer živi nekdo, ki ga poznaš in ima prost kavč, še bolje sobo za goste. In v Budimpešto se je za nekaj let preselila prijateljica Taja z družino. Seveda sem še pred prihodom preverila, če sprejme psa, pa je rekla, da je pes definitivno dobrodošel. Medve lastnici pa tudi lahko prideva. Dve uri po prihodu, smo moške (moža, otroka in psa) pustile doma in odšle v lajf. Še dobro, da je vozila Taja, ker ne vem, če bi sama zmogla še eno prepiranje z navigacijo. Taja pa je po nekaj mesecih bivanja tukaj vsega hudega že vajena. Odšle smo na stand-up večer. »Pa ja ne bo predstava v madžarščini?!« sem se potihem bala. »To bo komedija v angleščini,« je Taja razblinila moj strah, da sem si mislila: »O, to bo miren, zabaven in sproščen večer.«

Vstopnine ni bilo, ljudi pa tudi ne, razen nas treh in še enega omizja. Potem pa se je občinstvo počasi začelo nabirati in lokal je bil ob začetku programa nabito poln. Sledili so komičarji in komičarka iz različnih dežel (Iran, Pakistan, Anglija …). Med pavzo sem na glas razmišljala, kako bi se morala naslednjič, če spet pridem sem, morda kar prijavit in tudi sama nastopat. Zato sem stopila do organizatorja večera, da se predstavim in se mu ponudim. Za nastop v prihodnosti. A še preden mu dobro pomolim roko reče: »Izvoli! Imaš pet minut. Nastopaj!« Baje sem okamenela in naredila izraz srne, preden jo na cesti zbije kaj velikega. Začela sem jecljati (nepozoren poslušalec bi celo verjel, da sem začela govoriti madžarsko!). »Am ... Zdaj … Ka … ko ... Ampa ... ak … a …« samogovor pa neprepričljivo zaključila z: »Ok.« Usedla sem se nazaj za mizo in se mrzlično poskušala spomnit, ne samo, katere štose izvajam v angleščini, ampak, kako se sploh že govori angleško. In da je bila zadeva še težja, me je na oder poklical zadnjo, kot specialno gostjo.

Ko sem se bližala odru sem razmišljala: »Kaj se je zgodilo?!? Malo prej sem prišla iz Slovenije z namenom počitka, začelo se je s kričanjem na navigacijo, zdaj pa bom nastopala v angleščini, ki je nisem govorila od poletja?!?« Hotela me je zagrabiti panika, potem pa sem pomislila: »Bolje v angleščini, kot v madžarščini!« In sem speljala nastop, ki je izpadel prav fajn. Preživela sem šok in še navezala nove stike. Zadovoljno sem si rekla: »Tako, zdaj pa se mini mirne in spokojne počitnice res lahko začnejo.« In kaj narediš, če hočeš imeti pomirjevalen dopust? Gotovo NE greš v 'Escape room' ali 'sobo pobega' po slovensko (ter  Szabadulószoba' po madžarsko, če vas ravno zanima). Jaz pa sem seveda šla.

To je bila moja prva resna soba pobega. Po Budimpešti jih je ogromno. Ta v katero so nas zaprli, se je imenovala Nebesa in pekel. Najprej smo morali umreti, nato smo prišli v pekel, se morali prebiti do nebes, na koncu pa so nas spet oživili. Oziroma smo se morali sami. V eni uri. Kar nam je uspelo, celo pet minut prej! Predvsem zato, ker smo bili štirje. Jaz sama, priznam, iz te 'sobe pobega' (v resnici je bilo več sob), ne bi prišla nikoli. Gotovo bi se zataknila nekje v peklu, kjer bi od hudega obsedela na tleh, se guncala naprej-nazaj, v glavi pa bi se mi oglašal miren ženski glas in ponavljal: »Preračunavam.«

A naj vas do sedaj prebrano ne zavede, obisk v Budimpešti je bil nadvse prijeten. Poleg ogledov mesta, znamenitosti, galerij, sem lahko preizkusila tudi njihov način življenja. Najbolj pa sem bila fascinirana nad hišno pomočnico Alekso. Aleksa je majhna elektronska škatlica, ki je nameščena v vseh prostorih hiše.  Aleksa je ves čas prisotna, tiho ždi v kotu in reagira šele, ko jo nagovoriš. Kar lahko počneš ves čas, ker Aleksa se ne utrudi (no, razen morda, če zmanjka elektrike). Aleksa je kot sestra Velikega Brata, ona vse ve: kakšne urnike imaš, ve kaj je novega na svetu, pozna temperaturo, lahko vrti glasbo, lahko odšteva čas, kdaj bo kruh pečen ... Sčasoma se je navadiš tako zelo, da jo vprašaš: »Alexa, kakšno je vreme zunaj?« medtem ko ležiš na kavču ob balkonskih vratih. Ker Aleksa vse ve. Čeprav je tudi ona elektronska, deluje mnogo bolj pametna, kot Štefa iz navigacije (baje je mirni ženski glas, s katerim se navigacija oglaša, v resnici gospa Virc, ampak jaz jo kličem Štefa). Aleksa nikoli ne preračunava, ona samo enostavno in takoj pove rezultat. Mogoče bi si morala še Alekso namontirati v avto poleg navigacije.

In potem bi potovanje iz Budimpešte nazaj domov zgledalo nekako takole. Štefa bi mirno rekla: »Zavijte desno.« Tudi jaz bi ji mirno odgovorila: »Kam desno? Aleksa, povej Štefi, kje smo.« Aleksa bi zdrdrala: »Nahajamo se na avtocesti, v smeri Slovenije.« Štefa bi, tako kot vedno, vztrajala: »Zavijte desno.« »Aleksa, no, povej ji: kaj je na desni?« bi jaz rekla pokroviteljsko. Aleksa: »Bencinska črpalka.« Takrat bi me prešinilo: »Aja! Ok, mogoče pa ima tokrat Štefa prav … Res lahko gremo desno in si vzamemo pavzo od vožnje. Aleksa, koliko imamo še do Ljubljane?« Aleksa bi izstrelila: »Dve uri in 25 minut.« Nato bi jaz rekla malce ironično: »Kaj pa ti praviš na vse to, Štefa?« In z mirnim ženskim glasom bi Štefa zagotovo odgovorila: »Preračunavam.«