A to ni tak dež, kot smo ga navajeni v Sloveniji. Dež je topel, in ko začne padati, se vsuje tako močno, da kanalizacija ne more požirati toliko vode in se ceste spremenijo v reke. Ko se po kakšni uri ali dveh nebo izlije, se temperatura ne spremeni, v sekundi je spet sončno, luže le počasi odtekajo, občutek vlage pa je podoben kot v turški savni. Čeprav deževna doba na Baliju velja za neturistično in je zunaj glavne sezone, je turistov, ki Bali oblegajo, vseeno veliko. 

Eden izmed najbolj turističnih krajev na Baliju je Kuta, ki se postavlja z neskončno peščeno plažo, ki jo zalivajo oceanski valovi. Pesek in ocean sem si vedno predstavljala kot nadvse romantično kuliso. A je realnost drugačna: na enih predelih plaže je ogromno smeti, na drugih ogromno ljudi. Nič od tega mi ni preveč všeč. 

Ko sem se zvečer sprehajala po mokrem pesku in se mi je od daleč tiho bližala velikanska planjava vode, ki me je oblila do gležnjev, potem pa spet neslišno oddrsela nekam v daljavo, sem se počutila kar malo prestrašeno. Ker tokrat je bilo samo do gležnjev. A malce se premakne kakšna tektonska ploščica v morju ali kakšen skrit podvodni ognjenik rigne, pa se ta tiha plazeča voda lahko spremeni v cunami. 

Kuta je raj za deskarje, ker so valovi lahko visoki. Voda ima zelo močan tok in te lahko tudi odnese. Saj ti domačini razlagajo, kaj narediti v takem primeru (plavati je treba vzporedno z obalo, ker so tokovi izmenični in te eden vleče ven v odprto morje, eden od naslednjih pa te bo vrgel nazaj proti obali), ampak ko se ti zgodi, da te voda zagrabi in začne odnašati, panično pozabiš na vsa navodila. 

To se je zgodilo moji prijateljici, ko smo bile punce prvič v Indoneziji. Še sreča, da je domačin opazil, kaj se dogaja, in ji pravočasno pomagal. Ampak šlo je za las in od takrat naprej ta dogodek praznuje kot svoj nov rojstni dan. Čeprav pravijo, da se najboljše prihrani za konec, sem naredila ravno obratno: Kuta, nevarno valovita, turistov polna in ne najbolj čista, je bila zadnja destinacija, ki sem jo obiskala na potovanju po Indoneziji. 

Pred tem sem raje šla po drugih prelepih kotičkih Balija. Začela sem v Jimbaranu, kjer stanuje moja teta z družino. Jimbaran je blizu Kute, vendar je morje tu veliko bolj mirno in zato varnejše za kopanje. Voda je tako topla, da imaš občutek, kot da se kopaš v juhici. 

Poskušala sem uporabljati plavalna očala, vendar je bila zaradi peščenih tal voda motna in sem pod vodo zagledala drugega plavalca šele, ko sem se zaletela vanj. Še dobro, da je bil to moj prijatelj Boštjan, ki še vedno pridno potuje z mano. Zato sva se, do ramen v vodi, kot dva upokojenca, po morju raje sprehajala. Ko si v vodi, ne čutiš, da sonce močno nažiga pravokotno in se odbija od morske gladine. Zato sem prvič v življenju dobila opekline na sprednji strani vratu, pod čeljustjo. 

Bali je otok templjev in tudi mi smo jih obiskali kar nekaj: Taman Ayun, Uluwatu (kjer smo si ogledali tradicionalni ples kecak), Besakih (največji in najpomembnejši balijski tempelj), Goa Gaja (s kipom Ganeshe v jami). Eden izmed najzanimivejših pa je Tanah Lot, ki je zgrajen na skali. Pod skalo je vrelec svete vode, kjer sta nas dva hindujska svečenika z njo posvetila, nam nalepila zrna riža na čelo, za uho pa zataknila cvet frangipanija (po slovensko plumerija). 

Za obisk templjev je treba obleči sarong. Imela sem ga s seboj in sem si ga ovila kar preko kratkih hlač. Do templja Tanah Lot se pride po poti, ki je pod morsko gladino, kjer voda ni globoka. Če imaš srečo, ti zalije gležnje. Če nimaš sreče, pride val in si moker. Seveda, mene je zalilo do spodnjih hlač. Kar pomeni, da je bilo mokro vse: spodnje hlače, kratke hlače in sarong. Še sreča, da sta fanta za prehod morja izbrala mnogo boljši trenutek in je ostal Boštjanov sarong suh. Sposodila sem si ga, svoje namočene obleke pa razprostrla po pokrovu avtomobila. In kar je v tropskem podnebju najboljše: še preden smo spili čaj in kavo, je bilo vse perilo suho (no, to velja samo takrat, ko ni ploh). Riževa zrnca in cvet frangipanija pa sta se nas držala še dolgo po tem. 

Ko smo odhajali iz različnih templjev, sem spoznala še eno lastnost Indonezijcev: povsod ti poskušajo prodati kakšen spominek. Tako je pot od vsake znamenitosti obložena s stojnicami, pogosto speljanimi v labirint, za katerega imaš občutek, da nima izhoda. 

Prodajalci poskušajo navezati stik z besedami: "Mister, mister! Hau ar ju?"* Ne glede na to, ali imajo pred sabo gospo ali gospoda, je naziv skoraj vedno 'mister'. Zjutraj reklamirajo jutranjo ceno z: "Mornin prajs, mornin prajs!"**, čeprav je cena pravzaprav enaka kot popoldne. 

Cene so za belce vedno nekajkrat višje in barantanje je pričakovano. Ko sem kupovala sarong, sem z 200.000 rupij neusmiljeno znižala ceno na 100.000 rupij, kar sem ponosno povedala bratrancu. Ko je pogledal, kaj sem kupila, je rekel: "Tole ni vredno več kot 45.000." In je šla po zlu moja neverjetna spodobnost cenkanja. 

Njihova valuta je indonezijska rupija. Ko sem šla menjat evre in sem v roke dobila tri milijone rupij, sem se počutila kot bogatašinja. Gledala sem v kup denarja s še večjim kupom ničel in se spraševala: "Koliko evrov sem sploh zamenjala?" Izkazalo se je, da samo 100 evrov. Ampak to za Indonezijce tudi je bogastvo, zato pa se nam zdi tam vse poceni.

Na enem izmed pohajkovanj za spominki me je ustavil prodajalec, ki ni rekel: "Mister, hau ar ju?" ampak: "Miss, hau ar ju?"** To me je tako presenetilo, da sem se ustavila pri njem. Sledilo je obvezno vprašanje: "Ver ar ju from?"*** Odgovorila sem mu: "Slovenija." Nasmehnil se je: "Helou, miss Slovenia!" 

Mogoče to njegova fraza za vsako gospo, ki pride mimo, a pri meni je delovala: kupila sem veliko stvari, za katere sem celo pozabila zbarantati nižjo ceno. Ampak nič hudega, mogoče pa sem mu z malo več zaslužka polepšala dan. On ga je meni. Ker na Baliju so ljudje prijazni, ustrežljivi, spoštljivi. Za vsako dejanje se zahvalijo, vedno se smehljajo. 

Med vožnjo po vaseh sem opazila okrasitev iz bambusovih vej in ličja ter velikanske skulpture, ki so bile narejene iz bambusa, blaga ali umetnih materialov. Okrasitev je nežno poplesovala v vetru, skulpture pa so bile v pozah bojev in so imele grozljive obraze. Šele takrat sem izvedela, da sva čisto nenačrtovano naletela na priprave na največji praznik, balijsko novo leto, ki se začne 11. marca. 

Ena izmed teh pripravljalnih ceremonij je 'galungan', dan, ko Balijci obiščejo vsak svojo rodno vas, kjer molijo in izvajajo rituale ob templjih svojih prednikov. Z Boštjanom sva imela to čast, da sva se skupaj s tetino družino oblekla v tradicionalna balijska oblačila (oni po vseh predpisih, midva pa v njihov približek) in odšla z njimi v stričevo rojstno vas, kjer sva bila kot tiha opazovalca prisotna pri prazničnem obredju. Vse je potekalo v tišini ob vonjavah frangipanija in dišečih palčk. Bilo je kar malce pravljično. 

Pod vtisom ceremonije sva odšla proti Ubudu. Ubud se nahaja v centralnem Baliju in je eden izmed najprijetnejših krajev na celem otoku. Ubud je obkrožen z riževimi polji, skozi katera so speljane sprehajalne poti. Človek se tam pomiri, ni hrupa, le narava. Podoben občutek je v 'Gozdu opic'. 

'Monkey forest' je sveti kraj, kjer so opice kraljice. Pravila obiska tega gozda so: ne glej opic v oči, ne hrani in ne dotikaj se jih, ne tekaj okoli ... Opice pa seveda lahko nemoteno počnejo vse to. Podobno je v templju Uluwatu, kjer opice izkoriščajo svojo prevlado tako, da kradejo svetleče predmete, najraje očala ali mobitele. In možnost, da ukradeno dobiš nazaj, je minimalna. Zato sem tam fotografirala in snemala zelo malo in predvsem previdno. Ko sem videla, kaj naredijo z očali, jih nisem izpustila iz rok. Ampak to sem vzela v zakup. 'Gozd opic' je prijeten, ker je zelen, ker ni tako vroče in je kar malo meditativen. 

Zelena barva je barva Ubuda. Tam sem se počutila tako dobro, da sem se popolnoma zlila z okolico. Dobesedno, postala sem zelena. Najprej sem mislila, da je v kopalnici skrito okno z zelenim steklom, ker sem okoli sebe zaznavala zeleno barvo. Potem pa me je zagledal Boštjan in obstal odprtih ust: "Zakaj si pa zelena?" Pogledala sem se v ogledalo in res, moji lasje so postali zeleni. Verjetno je bil razlog v kombinaciji vročine, visoke vlažnosti zraka in klora v bazenu, kjer sem vsak dan plavala, ampak jaz pa verjamem, da je to zato, ker sem se navzela vsega zelenila Ubuda.

Opekline so se umirile, zelene lase je uspešno saniral moj frizer Edo, vonj dišečih rož in palčk pa se še vedno pripelje v moj spomin, čeprav sem zdaj že nekaj časa spet doma. Dragi azijski sorodniki, novi in stari prijatelji, dragi Singapur, Java in Bali, tole je bilo nadvse prijetno druženje z vami. In kot ni bilo prvič, gotovo ne bo tudi zadnjič. ''Terima kasih!''**** 

*''Mister, mister! How are you?'' – ''Gospod, gospod! Kako ste kaj?''

**''Morning price, morning price!'' – ''Jutranja cena, jutranja cena!''

***''Where are you from?'' – ''Od kod ste?''

****''Hvala vam!''