Nekateri imajo na rojstnih dnevih radi kakšen specialni program. Takrat pridemo na vrsto komiki in ostali zabavljači, ki popestrimo dogajanje na praznovanju. Tako se je zgodilo, da sem prejela klic …

Gospa na drugi strani linije se predstavi: »Valentina tukaj. Pridete nastopat na rojstni dan?« »Pridem,« ji odgovorim in še vprašam, »kdo pa praznuje?« »Jaz!« izstreli odgovor. Postanem sumničava: »Sama zase me je naročila?!« Domišljija mi začne buhteti: »Kako pa bo to izgledalo? Bom morala priti k njej domov in izvajati nastop v dnevni sobi, namesto televizijskega programa, medtem ko bo ona ležala na kavču in jedla čips?« »Ne, ne, v gostilni bo praznovanje, presenečenje za goste na mojem rojstnem dnevu boste,« mi hitro razloži. »To je že bolje,« pomislim. Ampak če me kdo povabi nastopat kam za rojstni dan, so to navadno družinski člani, sorodniki, prijatelji slavljenca ipd. Te poprosim, da mi posredujejo tudi kakšne podatke, anekdote o slavljencu, predvsem pa 'začinjene' podrobnosti iz njegovega življenja. Da ga lahko malce zafrkavam, se pohecam z njim, ga 'namočim' oziroma kot radi rečemo; 'ga zapečem na žaru'. Kaj pa zdaj? Prešine me: »Ne morem vendar od slavljenke zahtevati, da mi pove 'pikantne' podrobnosti O SEBI! To bi bilo neprimerno, gospo bi spravila v zadrego!« 

V naslednjem trenutku se slišim, kako jo sprašujem o zaupnih podatkih, ona pa mi jih veselo našteva. Eden od podatkov je, da je njena desetletna hči rojena na isti dan kot slavljenka. Vprašam jo: »Aja, prav na ISTI dan kot vi?« »Prav na isti dan!« pravi ona. »3. 4. 1970?*« v hecu preverim. »Kot pribito!« samozavestno odgovori. »Fino,« si mislim, »tukaj se štosi kar sami pišejo.« Potem izvem še, da je od družine za darilo dobila izlet v London – z letalom, od prijateljic pa izlet v Sarajevo – prav tako z letalom. »Rada žuram, sovražim avione,« še pove. Ne morem verjeti svojim ušesom. »Sovraži avione?! Zakaj je potem dobila taka darila?« Imam nekaj teorij. Verjetno je skregana z vsemi, da so ji kupili nekaj, česar ne mara. Ali je ona pač samo nekdo, ki vse ima, pa so jo edino z nečim takim lahko zares presenetili. Ali pa imajo njeni bližnji preprosto radi črni humor. Ker se s svojo klapo prijateljic zelo rada druži. Pogosto hodijo ven, njihova večna tema pa je hujšanje. Njen slikovit opis klape se glasi: »Dve sva debeli, ena je shujšala, druge pa nimajo prava glasanja.« Kasneje, na nastopu (pred polnim prostorom neznanih ljudi) ta stavek za hec ponovim, dobesedno. Še preden ga dobro dokončam, ena gospa skoči v luft in reče: »Jaz že nisem debela!« Ne morem si kaj, da ji ne bi odgovorila: »Če se ne bi oglasili, ne bi nihče vedel, da ste to vi.«

Nazadnje sem bila gostja na rojstnem dnevu Vesne. Vesne osebe in ne Vesne, boginje pomladi (čeprav bi lahko bila oboje). Vesna je ena tistih, ki praznuje na kredit; rojstni dan ima vsake štiri leta, ker je rojena na prestopno leto. Vesna je bila moja mentorica, moja mecenka, gospa, ki mi je dala spodbudo na vseh področjih, da sem postala to, kar sem danes. (Spoznajte jo v videu). Za rojstni dan ji nisem kupila letalske karte, ampak rožo (čeprav nisem prepričana, ali ima rože rada). Izbrala sem rožo s petimi cvetovi. Hotela sem sicer kupiti tako, ki bi imela 60 cvetov, a kaj ko je rekla cvetličarka, da to potem ne bi bila več roža, ampak drevo.

Lepo se imam tudi na rojstnih dnevih nečakov (pa čeprav so v fazi, ko je vse brez zveze in si niti lupčka na lička ne pustijo dati), na rojstnem dnevu strica, ki je star 80 let, kjer si delimo tegobe staranja in preštevamo sive lase. Praznovanje rojstnega dneva je super, četudi slavljenec razmaže torto po novi sedežni garnituri. Ali se vsi tako napijejo, da pozabijo, kdo praznuje. Ali pa ti za štirideseti rojstni dan namesto slačipunce pripeljejo mene. Ali pa če se morda zgodi, da na praznovanju svojega stotega leta doživiš manjši infarkt in z glavo pristaneš v juhi. Ja, tudi se je že zgodilo.

Sama sem se rodila maja. No, ne sama. Rodila me je mama. Bila je visoka in suha in se ji nosečnost ni močno poznala. Ko je dobila popadke, jo je v porodnišnico pospremila malce obilnejša prijateljica. Prišla je sestra, da sprejme porodnico. Premerila ju je in rekla: »No, katera tukaj je prišla rodit?«

Še preden sem se rodila, je oče zame predlagal ime Labuda. V Črni gori, od koder prihaja, to ime predstavlja 'labodko', ki pooseblja eleganco, milino, poetičnost. A kaj ko se pri nas to sliši kot kandelaber. Da ne govorim o tem, kaj se zgodi, če ime ponavljate: »La-bu-da-la-bu-da-la-BU-DA-LA-BUDALA!« Oče zdaj pravi, da je bil njegov predlog imena mišljen v šali. No, mama se ni smejala. Zmagalo pa je ime Lucija.

Rojstni dan je fajn, ker je to dan, ko se vsi ukvarjajo samo s teboj. Ti si zvezda dneva! (No, razen če imaš v družini še koga, ki je rojen na isti dan ali pa se s tabo ne ukvarjajo sploh …) Navadno za vsak rojstni dan dobiš eno svečko več. Kolikor let ima slavljenec, toliko svečk. Starejši kot si, manj je prostora na torti. Počasi se pojavi celo nevarnost, da se bo torta skisala, še preden bi gor položili vse svečke. Takrat se zadeva poenostavi. Tako so pred leti tudi meni v torto zapičili samo dve svečki v obliki številk: 4 in 4. Seveda se je takoj našel nekdo, ki je pametoval: »44? O, to je pa številka, ki je ne moreš okoli obrniti! A veš: ker če bi bila gor 42, obrneš okoli in dobiš 24, a ne? Ha, ha, ha, 44 pa ne moreš okoli obrniti! Ali ne boš upihnila svečk?« S kamenim licem sem rekla samo: »Kdo je rekel, da ne morem 44 okoli obrnit?« Nato sem sunkovito zagrabila obe štirici, ju obrnila na glavo in zapičila nazaj v torto. »Evo, okrog obrnjeno. Pa ugasnjeno tudi!«

Sveča je nasploh en tak predmet, ki te spremlja vse življenje. Najprej jo imaš na torti, potem je zraven, ko te krstijo, pa pri obhajilu in birmi. Ko se prehladiš, ti svečka gleda iz nosu, ko zboliš, ti jo vtaknejo v rit. Ko avto noče vžgati, je verjetno treba zamenjati svečko. Ko si na romantičnem zmenku, je sveča na mizi, ko si na svečani večerji, je sveča pod hrano. Ko si kje odveč, se reče, da 'svečo držiš'. In na koncu, ko umreš, ti prižgejo svečo.

Ravno te zadnje sveče se nekateri tako bojijo, da rojstnih dni ne marajo. Zdi se jim, da so ti samo še dodatno dokazno gradivo, koliko stari so (že) in kako malo let imajo še pred sabo. Kot da vedo, koliko let življenja jih še čaka! V resnici tega nihče ne ve (no, morda samomorilci, pa še njim se ne posreči vedno …).

Zato praznujmo, dokler lahko. Rojstni dnevi so super. Ker proslavljajo življenje!

OPOMBA: *Zaradi zaupnosti podatkov (in slabega spomina) sem si datum izmislila. Če pa je kakšna Valentina rojena ravno 3. 4. 1970: vse najboljše! Se priporočam za kos torte.