Med Singapurjem in Slovenijo je sedem ur časovne razlike, tako da sem za začetek staknila en lep "jet lag". Sredi dneva, ko je telo vedelo, da je v Sloveniji ura enajst zvečer, se je, če sem se s tem strinjala ali ne, začelo pospešeno pripravljati na spanje. Hotelo se je na vsak način odklopiti, kar se je kazalo tako, da se mi je začelo vrteti, kakor da sem hitro popila preveč alkohola. Hm, mogoče bi ga morala, da bi se izenačilo? 

"Niti pod razno, to zadevo samo še poslabša!" sem našla podatke na internetu. "Počakaj, pa bo minilo." A ko sem prvo krizo prebrodila, je sledila druga: telo se je užaljeno uprlo, in ko je bila v Singapurju pozna noč in v Sloveniji jutro, ni hotelo več spati. Po dveh dneh sem si mislila: "Jaz tega ne bom preživela, potovanje pa se niti dodobra še začelo ni!"

Potem pa sem se telesu očitno zasmilila in je reklo: "Ok, naj ti bo." In se je preklopilo na azijski čas. Kar naenkrat sem se počutila, kot da sem rojena v Singapurju – kar bi bilo super, če ne bi bilo treba iti že naprej proti Džakarti. Še prej pa smo si otoško mestno državico malo ogledali. Ena največjih znamenitosti v Singapurju je stolpnica Marina Bay Sands, ki je videti kot ogromno trojno stojalo z nasedlo ladjo na vrhu, na katerega se lahko povzpneš. Če moram počasi že zapustiti Singapur, si ga bom pa vsaj ogledala z višine. 

Ko sem premagala težave z "jet lagom" in preletela nekaj morja in otokov, sem pristala v Džakarti. Glavno mesto Indonezije se nahaja na otoku Java. Tam je že čakal moj bratranec. Moj plan je bil, da si pogledamo Džakarto ter druge kraje in znamenitosti na Javi tako, da se počasi, kakšnih osem dni, premikamo proti Baliju.

Če je bil prihod v Azijo počasen in ležeren, pa se je od tega trenutka bliskovito pohitril. In ne samo zato, ker se je bratranec odločil, da je treba videti čim več, čim hitreje, v čim krajšem času, temveč je sam tempo življenja v Indoneziji neverjetno hiter. In hrupen. 

Prometnih pravil se držijo po občutku. Na dvopasovni cesti pogosto spontano peljejo v treh kolonah. Z glavnih cest zavijajo v stranske ulice čez tri ali celo štiri pasove, tudi če ni nobenega semaforja ali znaka, ki bi to dovoljeval. Promet na roke prostovoljno ustavljajo in usmerjajo, kot tudi pomagajo voznikom speljevati vzvratno ali parkirati naključni domačini, ki so se ravno znašli tam. Seveda na koncu pričakujejo plačilo. 

Na cestah indonezijskih mest stalno vsi trobijo. Pa ne tako kot v Sloveniji, ko v prometu najprej kolnemo sami pri sebi, potem v avtu pridušeno vpijemo na drugega voznika, ki: "Je največji kreten in so mu izpit itak podarili!", nato pa začnemo besno trobiti, z vso močjo, kot da je to že najmanj vojna. 

Ne, v Indoneziji vsi samo na drobno trobijo, 'trobčkajo', prijazno eden do drugega: "Pi-bip, tukaj sem, previdno, pi-bip, prihajam izza ovinka." Če se zgodi zastoj, mirno malce počakajo, potem pa počasi odpeljejo mimo, po pločniku, zelenici, koridorju za avtobuse ali skozi gostilno, če je treba. In ponovno hitijo dalje.

Povsod so avtomobili, taki kot pri nas, le z drugačnimi imeni, predvsem pa v vse smeri drvijo kvadrilijoni motorjev. Občutek sem dobila, da se tam človek najprej rodi, potem nauči voziti motor, šele potem počasi shodi. Motorje vozijo vsi: moški, ženske, mladina, starčki. Na motorjih včasih sedijo cele rodbine: oče vozi, mama sedi zadaj, med njima pa so na sedežu stlačeni trije otroci. Kot po pravilu imata starša skoraj vedno čelado, otroci pa ne. 

Morda si mislijo: "Otrok ima mehko glavo, če ta pade, se samo odbije, pa je." Na predlog bratranca, če bi rada poskusila voziti njegov avto, sem reagirala: "Seveda ... da NE!" Če bi morala sama voziti avto v vsej te zmešnjavi vozil, ob tako ohlapnih prometnih pravilih, kjer poleg vsega še vozijo po levi, bi se mi kar zmešalo. Sredi križišča bi zategnila ročno in začela peti partizanske pesmi.

Druga zanimiva stvar na ulicah je bila električna napeljava. Kamorkoli sem pogledala, sem videla žice. Vso to 'kablovje' je bilo speljano po zraku, prepleteno v mreže, prevezano, zamotano, da je bilo videti kot makrame, ki ga drogovi komaj držijo. Vse skupaj me je spominjalo na škatlo, v kateri so pospravljeni polnilci, razdelilci in podaljški za raznorazne elektronske naprave. Ni važno, kako lepo so ti kabli zloženi, takoj ko iščeš samo enega, se vse ostalo spremeni v nerazrešljiv klobčič zmede. 

S to razliko, da kabli v škatli niso priklopljeni, po uličnih tapiserijah pa teče električni tok. Človek se vpraša: "Ali je tukaj že koga udarila elektrika in kako to, da ne?" In če enemu odjemniku crkne elektrika: "Kako hudiča električar najde pravi kabel?" 

Ves ta zanimivi kaos sem opazovala med vožnjo proti centralni Javi v mesto Yogyakarta. Ko smo pomečkani in malce povoženi prispeli, je bila ura tri zjutraj, zvoki mesta so se počasi spremenili v prijetne zvoke narave, a naš tempo se je samo še bolj pospešil.

Voznik taksija nas je čakal na železniški postaji in v prtljažnik zložil kovčke. Odpeljal nas je na uro in pol oddaljeno razgledno točko Punthuk Setumbu. Za nekaj trenutkov smo se ozrli v dolino, prepredeno z meglo, iz katere je v daljavi kukal vrh budističnega templja Borobudur. Lepo je. A takoj za tem smo že drveli s hriba. 

Taksist nas je odpeljal do samega templja, kamor smo prispeli ob 8.00 zjutraj. Ker je bil tempelj že odprt in na razpolago za ogled, naš hotel pa predaleč stran, sva se z Boštjanom brez zajtrka, še vsa "nočna"  lotila ogleda Borobudurja. Tempelj je bil prelep, narejen iz temno sivega vulkanskega kamna. Čas je tekel, sonce se je vse bolj dvigalo, začelo je pripekati. Pri sebi nisem imela več vode niti pokrivala. Brskala sem po torbi za rešilno bilko.

Sarung je velika ruta, ki v tradicionalnih vzorcih predstavlja spodnji del indonezijske narodne noše, ki jo nosijo tako ženske kot moški. Modernejša različica, imenovana sarong, pa je zelo uporaben del oblačila (skoraj tako zelo kot brisača v Štoparskem vodniku po galaksiji): na ruti lahko ležiš, v njo se lahko oviješ ali se pogreješ, če te zebe, iz nje si narediš kup različnih oblik kril, z njo se lahko zaščitiš pred pekočim soncem. 

Doma imam kar nekaj različnih sarongov. Kot zakleto pa nisem imela niti enega s seboj na ogledu Borobudurja! Temperatura je počasi presegla 30 stopinj. Začutila sem prve opekline po vratu. Spraševala sem se: "S čim naj si zaščitim vrat?"  Takrat me je presvetlila ideja: "Zadrga!"  Še dobro, da sem bila oblečena v pohodniške hlače, katerim se je dalo z zadrgo odstraniti spodnje dele hlačnic. Takoj sem se rešila hlačnic in s tem ubila dva komarja na en mah: hlajenje v noge in zaščito za vrat.

"Kdo je carica!," sem pomislila. A mi smo že drveli naprej. Najprej hrana, potem tuš v hotelu in nato že naslednja postojanka: hindujski tempelj Prambanan. Mogočni kamniti stolpi, v katerih stojijo kipi hindujskih božanstev. Sonce se je prevešalo v pozno popoldne, pihljalo je, vročina je malo popustila. 

Vrnili smo se v Yogyakarto in se prepustili večernemu vrvežu na ulicah. A ne za dolgo, ker smo naslednji dan že hiteli naprej. Najprej z vlakom do mesta Surabaya, nato z avtom naprej do mesta Malang, kamor smo prispeli pozno zvečer. Imeli smo ravno toliko časa, da smo se osvežili in nekaj pojedli, ko nas je ob polnoči že prišel iskat voznik, da nas odpelje proti vulkanu Bromo. Najprej nas je dostavil na zbirno točko, potem so nas domačini s terenskimi vozili odpeljali na sosednji hrib nasproti vulkana, kjer je bil baje prelep razgled. Česar pa prosto oko ni zaznalo, ker je bila ura štiri zjutraj. 

Bila je tema, tako da nismo videli niti eden drugega, kaj šele kakšen razgled. A turisti smo vseeno pridno stali na mrazu in čakali. Čez kakšni dve uri se je končno zdanilo, razgled je bil res lep, a kaj ko so nas že spet natrpali nazaj v terenska vozila in nas kot vreče krompirja odpeljali po hribu navzdol. Prispeli smo do vznožja, sledila je ena ura hoje, 245 stopnic in tako smo bili končno na vrhu vulkana. Vau, fascinantno! Razgled na krater je bil prekrasen. Vulkan je bruhal žvepleno paro, ki te je občasno silila, da bi se tudi ti obnašal kot vulkan, le da bi bruhal kaj drugega. 

Naredili smo nekaj fotografij in video posnetkov in sledilo je prevažanje živine v obliki turistov nazaj na začetno pozicijo. Ob 10.00 dopoldne smo se odpeljali nazaj v hotel v Malang, vzeli prtljago in nadaljevali pot nazaj v Surabayo. Od tam pa na letalo. In že smo, na bratrančevo veliko zadovoljstvo, v rekordnih 5 dneh, prileteli na otok Bali.