Vse se je začelo s stavkom: »Že en mesec hodim na fitnes …« »Vau, a res?!« se je slišal odziv, poln občudovanja. »… a še nisem prišla do njega,« sem dokončala misel. Pravzaprav je morda stavek izrekel moj prijatelj Aleš, pa sem bila jaz tista polna občudovanja. Ne vem več. Vem pa, da je od takrat preteklo že mnogo … znoja.

Skupaj sva hodila k trenerju Dejanu. Dejan je tipičen predstavnik fitnes trenerjev: ves postaven, lep, s popolnimi zobmi, bleščečim nasmehom. In polnimi usti fraz ala: »Ti to zmoreš!« v momentu, ko si tik pred 'izdihnenjem' in je vse, kar vidiš, svetloba na koncu stalaže za uteži. Ko bi ga najraje usekal po popolnem nasmehu, če bi še lahko premikal eno samo mišico v telesu. Sem pa zelo hitro napredovala: po le nekaj obiskih sem že vedela, kako se postaviti na nategovalno mašino, da bom na njej čim manj delala in se čim manj utrudila. A je bil tudi trener hiter, kmalu me je 'prebral' in takrat je prinesel na trening boksarske rokavice. Prestrašila sem se, hotela sem ga prijaviti za nasilje, pa se je izkazalo, da so rokavice zame. Jaz sem bila ta, ki sem si jih morala nadeti. Jaz sem tolkla njega. A na koncu treninga se je on smehljal tako kot vedno, jaz pa sem bila vsa polomljena.

Potem sem za nekaj let naredila pavzo. In se lotila teka. Za tek sem vedno rada rekla: »Ful si želim, da bi si želela teči - pa si ne.« A sem spoznala, da ima tek kup pozitivnih lastnosti. Je eden najcenejših športov (dokler mi ni zatekel gleženj zaradi nepravilnih športnih copat in sem morala kupit najdražje tekaške, potem pa sem potrebovala še uro, pa merilec pulza. itd … ). Tečem lahko povsod in v vsakem vremenu. Razen, ko je noč (ker je veliko poti neosvetljenih), ko je dež (anorak ne zmore zadržati toliko vode), ko je prevroče (ker me lahko kap), ob preveč prometnih cestah (slab zrak), ko so tla preveč poledenela …  In ni mi potrebna nobena prijava ali članarina ter ni se mi treba držat urnikov nikogar drugega (razen, ko sem šla na organizirane tekaške prireditve). Kakorkoli že: tek se mi je zdel ena sama pozitivnost. Zato sem 1.aprila začela teči in se pripravljati na 10 kilometrski tek. Zakaj ravno na prvi april? 'Zihr je zihr', če bi nad tekom obupala, bi pač imela odličen izgovor: »Prvi april!!!« Vmes sem hodila tudi k trenerju in maserju Juretu. Ta me je ves čas nežno prepričeval, da tek ni nujno tako zelo dober. Ampak jaz se nisem dala! Tek je super! »Tek je eno in isto gibanje, ki se ponavlja in non-stop trpijo gležnji in kolena …,« je govoril. Vseeno sem vztrajala, ker »Kaj pa on ve! To je njegov problem, če teka ne mara.« Ponosno sem pretekla dve 'desetki'. Ljudje so bili fascinirani nad mano, še posebej, ko sem povedala, da sem sodelovala na Triglav teku. Deležna sem bila komentarjev: »Triglav?!?! Vau! Vsa čast!« Seveda sem detajl, da to ni tek NA Triglav, ampak tek po ravnem, ki ga organizira zavarovalnica Triglav, izpustila. Morda mi je vse skupaj stopilo v glavo, da sem se počutila vsemogočna in sem se začela pripravljat na polmaraton, 21 kilometrov. Ko sem na treningu pretekla 13 kilometrov, me je malce špiknilo v kolenu. Ko pa sem poskušala preteči 16 kilometrov, je moje koleno protestno skoraj zapustilo svoje mesto. Seveda se je to zgodilo na Poti ob žici (v opomin na žico, ki je ni več. No, vsaj na tem mestu ne … ), nekje sredi gozda in travnikov, po 9-ih kilometrih, kjer ni nobenega prevoza, ne avtobusa, ne taksija. In sem zato morala ostalih 7 kilometrov do doma premagati hodeče, tekoče, skoraj po vseh štirih puzajoče. Izkazalo se je, da ima trener Jure prav; tek ni za vsakogar, še posebej za moja kolena ne.

Zato zdaj spet hodim v fitnes. Najraje zjutraj. Na tešče, kot bi rekel moj prijatelj Aleš. Ponovno oba hodiva v fitnes, le da vsak na svojem koncu Slovenije. Pa na tešče v njegovem žargonu ne pomeni, da nič ne jem preden grem, ampak, da bi bilo to zanj zgodaj.

V zdajšnji fitnes sva začeli hoditi skupaj s Salome, kmalu po snemanju MasterChefa, ko sva opazili, da se je ves ta trening kuhanja začel poznati: dobivali sva vse več znanja, a tudi vse več kil. Kot naročeno se je blizu najinih domov odprl nov fitnes BodiFit. Še vedno ne vem, ali se prebere Bódi Fit (kot namig pač: bódi fit, v formi in ne leži na kavču ves zamaščen kot knedl) ali Bòdi Fit (kot fonetično zapisana angleška beseda body: body fit , telo v formi, ali morda 'telo, ki mi pristaja'). Bodisi eno bodisi drugo, šli sva k njim in postali sva njihovi ambasadorki. Bili sva res hodeča reklama za fitnes, pa ne v smislu 'poglejte-kako-zelo-fit-body-imam' ampak bolj 'tale-body-zelo-rabi-fit-nes'. Dobili sva trenerja. Prvi naju je matral Grega. Pravzaprav smo se matrali vsi trije; medve fizično, on pa psihično. Ker trening z nama je izgledal tako, da sem jaz po drugi ponovitvi vaj s stisnjenimi zobmi, vsa bleda, kot duh, komaj premikala noge, Salome, ki je bolj glasne narave, pa je klela večjezično. Njena najljubša je bila: »Jebemtiživot!« A ni nič pomagalo, vseeno sva morali oddelati še tretjo serijo vaj.

Čez čas je šoubiznis Salome odpeljal ne samo na odre po vsej Sloveniji, ampak tudi po Hrvaški, zato sem s fitnesom nadaljevala sama. Tokrat sem vadila s trenerko. Oblačila sem jo gor in dol, da vidim, če mi je še prav … Ne, saj ne, v roke me je dobila trenerka Asja. Ampak očitno sem res trd oreh, ker ko je Asja odšla (upam, da ne zaradi mene …), sta jo morali nadomestit kar dve trenerki, Irena in Marilin.

Zdaj poleg dveh treningov, kjer v smeh (in obup) spravljam obe trenerki, obiskujem še TNZ. TNZ pomeni: T-rebuh, N-oge, Z-adnjica. In točno to so trije predeli telesa, ki jih takoj po vadbi ne čutim več, čez kakšen dan pa imam občutek, da samo oni trije obstajajo, ker tako bolijo. Gre za vodeno vadbo. Vódeno, ne vodéno (čeprav je res, da sem na koncu mokra, kot da bi prišla iz vode …). Vaje se izvajajo v ritmu, s stopanjem na step (nizko klop, za katero imaš občutek, da skozi vadbo postaja vse višja). Cel čas skupaj z vaditeljico izvajamo kombinacije premikov, korakov in jih sestavljamo v koreografije. Nato koreografije ponovimo. Vsakič imam samo dva cilja: da bi si tokrat vsaj en del koreografije zapomnila in da preživim do konca vadbe (zaenkrat beležim le 50 odstotno uspešnost). Pa še teh 50% je vsakič vprašljivih ... Trening namreč traja približno 60 minut. Ko na TNZ-ju v agoniji prvič pomislim »Ne morem več! Koliko je še tega?!?!«, smo navadno šele na prvih petnajstih minutah. Potem pa kar naenkrat sunkovito mine čas in vadbe je konec. Mislim si: »Tako hitro je minilo? To lahko pomeni samo: Ali dobivam kondicijo, ali pa sem bila vmes od napora nezavestna.« Ko je treninga konec, se počutim vsa blažena. In potem v garderobi spiram s sebe ves stres in švic in željo, da preneham s fitnesom. A ni strahu, da bi prenehala, saj so vendar povsod po garderobnih omaricah pritrjene motivacijske misli. Za čuda nikjer ne piše: 'Ti to zmoreš!' Piše pa: 'NASMEH je obvezen del garderobe' (jap, še posebej, ko odidem IZ fitnesa). Ali pa: 'Boš POLETI FIT ali zavistna?' (Me prav zanima, če kaj takega piše v moški garderobi …). Najbolj pa me fascinira tale, ki se ne nahaja v wc-ju, ampak na garderobni omarici: 'Če vam ne uspe prvič … potegnite vodo še enkrat' (Se samo meni to zdi olepšan ekvivalent stavku: »Vi ste eno res veliko govno.« …?)

Potem pa se pojavi še obvestilo na steni garderobe: 'Vsak večer ob zaprtju fitnesa se garderobne omarice odprejo in izpraznijo. Prosimo vas, da svojo opremo po uporabi odnesete s seboj domov.' In moji sprevrženi možgani si že predstavljajo, kako se fitnes ubada z ZAPRTJEM, omarice pa nimajo te težave, ampak se samo lepo odprejo in izpraznijo. Mi naj pa to potem odnesemo s seboj domov! In 'Če vam ne uspe prvič … potegnite vodo še enkrat!'

Vse to me v resnici zabava. Na prav poseben (mazohističen?) način uživam v fitnesu. V fitnes hodim, ker (kot bi rekla ena od mojih TNZ sotrpink): »Treba je poskrbet za svojo rit.« Dobesedno. Kateri dan je danes? Vem, da ni ponedeljek, ne sreda, ne četrtek, ker pogrešam gibanje.