Pravzaprav na čaj; kave ne pijem, ker mi dela zgago v želodcu. No, zgago v želodcu mi dela tudi alkohol, ampak tega se ne izogibam … Kakorkoli že, ko v domačih lokalih naročam čaj imam kup težav. Primer dialoga z natakarico: »Imate črni čaj?« »Ja,« pravi natakarica. »English breakfast?« vprašam. Natakarica osorno odvrne: »Ne, zajtrkov pa nimamo!« Teh težav v Londonu človek nima ... 'English breakfast' je čaj, ki ga dobiš, če naročiš ... čaj. Seveda pa v London nisem šla zaradi čaja, ampak zaradi ventrilokvista (trebuhogovorca) Paula Zerdina. Paul je Anglež; eden od zmagovalcev šova Amerika ima talent. Prav ste prebrali: Anglež v Ameriki (kot v komadu: »Englishman in New Yooork«, ker šov se res snema v New Yorku!). Velika zmaga mu je uspela leta 2015. Pred njim je to uspelo ventrilokvistu Terryju Fatorju leta 2007, ki ne samo, da je zmagal, od takrat ima v Las Vegasu redno na sporedu svoj šov. Terryja sem že imela čast videti in osebno spoznati (o čemer ste si lahko prebrali v blogu 'A ni to za šraufat?!'.

Paula Zerdina pa ne. Saj bi ga šla gledati, a kaj, ko je kmalu po zmagi poniknil. Potem pa se je njegovo ime pred nekaj meseci spet pojavilo na mojem radarju. In sicer, da ima Paul Zerdin nov ventrilokvistični šov 'Puppet Party' (Lutkovna zabava), s katerim bo nastopil povsod po Angliji, turnejo pa bo zaključil novembra v Londonu. In se mi je skoraj snelo: »A naj grem v London? A imam čas? Ampak to bo ful drago! Kaj pa, če prižgem špar-program? Ja, potem pa o tem napišem kolumno 'potujem za vas, da vam ni treba' ali kaj takega!«

In sem šla. Na London sem se začela pripravljati malo manj kot dva meseca pred odhodom. Najprej sem kupila karto za ventrilokvistični šov Paula Zerdina. Moram priznati, da pri tovrstnih vstopnicah ne varčujem, ker hočem biti blizu odra. Sistem je povsod enak; bližje, ko si, dražja je vstopnica. Razen, če si tako blizu, da si že na odru; takrat pač ti nastopaš in drugi plačajo tebi. A na koncu sem dala za vstopnico 23 funtov (približno 27 €), kar je zelo podobna cena, kot pri nas. Potem sem poiskala letalski prevoz. Nisem gledala na to, katera letalska družba je najvarnejša v zraku (to je bila do nedavnega Adria, ker njihova letala sploh poletela niso), ampak, katera je najcenejša, seveda. Izkazalo se je, da nizkocenovna letalska družba 'LahekCurek'  (tako prevedem iz angleščine, če zapišem fonetično, pa nastane: 'IziĐet') ne samo, da leti z Brnika v London, ampak je let cenejši kakor vožnja z vlakom od Ljubljane do Budimpešte. Kar je super, ker nočem v Budimpešto! (vsaj ne tokrat, hm … je pa odlična ideja za naslednje potovanje.)

Kako lahko privarčuješ na letalski karti? Tako, da s seboj vzameš čim manj prtljage. Le toliko, da lahko vse vzamem s sabo v majhnem kovčku (tako imenovani 'ročni prtljagi'). Kapaciteta ročne prtljage je lahko dovolj za 14-dnevno potovanje (če se pametno spakiraš, če imaš kje oprat obleke ali pa, če se pač ne preoblačiš). Jaz sem vzela nahrbtnik, v katerega sem spakirala; mini kozmetiko, najmanjšo pižamo, kar jih imam, najtanjše spodnje gate, nogavice stopalke in svežo majico. Nisem pa vzela nobene knjige, ker sem pozabila, da 'nizkocenovci' nimajo televizije, nimajo filmov. In ravno te najraje gledam na letalu. Zato sem gledala v sedež pred sabo. Kmalu sem opazila 'LahekCurkove' revije, kjer piše, kaj si na letalu lahko kupiš. Vse! Od oblek, parfumov, maket, igrač, hrane, vile v Toskani, parcele na luni … Če imaš denar. Čeprav tudi, če imaš na avionu kupe denarja, ti to nič ne pomaga. Jemljejo samo kartice. A jaz ne želim zapravljati. Špar-program je že zagnan!

Zato izberem tudi najcenejšo opcijo prevoza iz letališča do centra Londona, to je Nacionalni Ekspres bus. Kupim karto, stojim v vrsti. Ljudi je ogromno. Smo sicer pod streho, a zunaj, kjer mršči dež, piha veter, vse je vlažno, skratka tako vreme, pri katerem je vse, kar si človek želi, da bi še dolgo stal na prostem. Not! Avtobusi prihajajo, se napolnijo s premraženimi potniki in odhajajo. Mi čakamo. Moj mehur pa se odloči, da on ne bi več čakal. In zdaj sem v dilemi: naj zapustim čakalno mesto in mi avtobus vmes uide ali potrpim in mi uide na avtobusu? Medtem, ko bijem notranje boje, pride avtobus. Torej je kocka padla; z mehurjem bova vstopila in kar bo, bo. Voznik, starejši siv gospod, nam potrga vozovnice. Ko se posedemo, opazim, da je avtobus prilagojen tudi za moderne virtualne obsedence; imamo namreč televizor, na katerem je prenos v živo tega, kar se ravnokar dogaja na cesti (mi, še bolj analogni uporabniki, lahko to vidimo, ko preprosto pogledamo skozi sprednje vetrobransko steklo). Nato nam šofer, kot kakšna ostarela stevardesa na avionu razloži, kjer so izhodi, kje so rešilni jopiči, na katerih postajah bo ustavil bus in na koncu na moje veliko veselje pove, da imamo na zadnjem delu avtobusa stranišče. Avtobus spelje, moj mehur pa isti moment krene proti zadnjemu delu avtobusa, jaz mu le nemočno sledim. Ste že kdaj poizkusili opravljati malo potrebo na wc-ju avtobusa, ki speljuje ovinke? Krasno je. Meče te po kabini, kot da so te dali v centrifugo pralnega stroja; kmalu ne veš več, kaj je spodaj in kaj zgoraj. Občutek bi bil skoraj kot v breztežnostnem prostoru, če se ne bi mehur že skoraj ločil od mene in se zaletaval v stene. Zdi se mi, da je minilo že pol poti do Londona, da sva končno uspela in se odcedila. V takih trenutkih imaš občutek, da je pot daljša, kot se zdi na prvi pogled.

No, saj tudi je. Čeprav let traja samo dve ali tri ure, se celo potovanje vedno zavleče; treba je priti tri ure prej na letališče, potem traja, da prideš iz letala, potem ena ura čakanja na avtobus, pa ena ura vožnje do centra Londona, pa pot do hostla … 8-9 ur je minilo od začetka potovanja do trenutka, ko sem vstopila v hostel. YHA pomeni 'Youth hostel association' (združenje mladinskih hostlov), ki pa ni omejen samo na mladino (še dobro, ker bi lahko mene zavrnili!). Ko sem iskala prenočišče, sem pazila, da bi bilo čim bližje teatru, kjer je Zerdinov šov (da sem lahko šla peš in se mi ponoči ni bilo treba ubadati z podzemno železnico, pa še dodatnega stroška si nisem naprtila). Najcenejši je bil najem postelje v hostlu YHA. Še nikoli nisem najela samo postelje, vedno sem želela sobo (po možnosti s kopalnico) zase. Je pa res, da redko potujem sama in če sta dva ali več potovalcev skupaj, je možnosti za prenočišče več, ponudba zato boljša in bolj ugodna. A, kot sem rekla, na potovanju bom naredila tudi kaj, kar še nikoli nisem: torej sem najela samo posteljo št.2.

Na recepciji dobim kartico, s katero odprem troje vrat, preden pridem v sobo. Soba je kar velika (ima okno! – če ne veste, zakaj je ta podatek pomemben, preberite blog 'A to je najina soba?!'

Premore tri pograde, dve omari z omaricami na ključ, umivalnik in ogledalo. Vse postelje so prazne, lepo pospravljene, pogrnjene s čisto zeleno posteljnino. Razen moja postelja št.2! Ob umivalniku stoji drobna mladenka, mokrih las, ki se ravno ogleduje v ogledalu. »Živjo,« jo pozdravim. Malce negotovo, skoraj prestrašeno mi tiho odzdravi: »Živjo …« Seveda se pogovarjava v angleščini; jaz govorim s slovenskim, ona pa z močnim španskim naglasom. Ampak očitno ni stereotipna predstavnica vročekrvnih Špank, ker je svetlolasa in kar vase leze. »Oprosti, ampak zasedla si mojo posteljo …«, ji rečem prijazno. »Ne, ne, jaz imam pograd št.1…«, mi skoraj zašepeta. Zavzdihnem in ji pokažem oznake: »To ni označba pograda. Zgornja postelja je št.1, spodnja pa št.2.« »Aja ... Saj se lahko umaknem, če želiš …«, mi reče in prhuta s trepalnicami. Takrat dojamem, da sva v sobi s šestimi posteljami samo midve. »Jaz sem Lucija,« se predstavim. »Klara … « »Veš, kaj predlagam Klara, pojdi do recepcije in jih prosi, da bi rada zamenjala posteljo št.1 s posteljo št.4. Ti kar ostani na postelji št.2, jaz bom šla pa na štirico. In bova lepo udobno, vsaka na svojem pogradu, da ne bova spali ena nad drugo.« »Ja, bom šla kar takoj. Ker moram tako ali tako še po fen,« reče Klara in odplove. Sama pa se namestim na posteljo št.4. Prižgem lučko, priključim mobitel na vtičnico, pregledam, če imam vse potrebno za Zerdinov 'Puppet Party' v ruzaku.

Kmalu se Klara vrne in mi vsa poduhovljena pove: »Zamenjala sem št.1 na št.2. Zdaj moraš pa še ti na recepcijo zamenjat št.2 na št.4.« Gledam jo, ponovno zavzdihnem in si malce bolj naglas mislim: »Kako je ta sploh uspela priletet iz Španije, pa da se ni kje izgubila vmes? Nomen est omen? Pri njej očitno ne, ker Klara pomeni jasna, ta je pa še bolj zblojena, kot jaz.«

Potem pa se nasmehnem in odidem zamenjat svojo številko. Zdaj tako ali tako nimam časa za Klaro, zdaj grem gledat Paula Zerdina. Komaj že čakam! (se nadaljuje)