Med 'obeležnike' bi spadali dan spomina na mrtve, kulturni praznik (Prešeren je umrl na ta dan!), morda tudi dan upora proti okupatorju (za vse tiste, ki še vedno niso prepričani, kdo je zmagal v drugi svetovni vojni …). Kakor koli že, ravno sta minila dva dneva s kupom 'praznik-obeležnikov': dan reformacije, noč čarovnic, vsi sveti, dan spomina na mrtve ... Kakor vam drago. In kar je najlepše, vsi so dela prosti.

Kako lahko obeležim rojstvo slovenskega knjižnega jezika, nadnaravna bitja z metlami in svetniškimi siji ter mrtve? Tako da se odpeljem se v Beograd. Kot je to očitno storilo tudi veliko drugih Slovencev.

Kako vem, da je bilo v Beogradu veliko Slovencev? Ker je bila 9-urna pot nazaj domov "zabasana" predvsem z avtomobili slovenskih registrskih oznak. Slovenci smo se srečevali na cesti, med kratkimi postanki za toalete in prigrizke na bencinskih servisih in med zelo dolgimi čakanji na vseh mejnih prehodih. Na srbski meji. Med srbsko in hrvaško mejo. Potem pa se je vse skupaj ponovilo na hrvaški meji, pa med hrvaško in slovensko mejo in na slovenski meji. Ure in ure čakanja. Veste, kakšno je čakanje med enim in drugim mejnim prehodom? Brezmejno! Še dobro, da so to dela prosti dnevi in nihče ne zamuja v službo.

Konec oktobra in v začetku novembra so pri nas dela prosti dnevi, v Srbiji pa ne. Večina Srbov je pravoslavcev, zato imajo drugačne običaje kot Slovenci, ki smo pretežno katoliki. Tako se božič v pravoslavnih državah praznuje dva tedna kasneje kot pri nas. (Kar je odlično za tiste, ki so iz mešanih zakonov: imaš pač dva božiča – super za otroke, drago za starše). Velika noč sledi teden za našo veliko nočjo. Prvega novembra pa pravoslavci sploh nimajo. Hočem reči, seveda ga imajo, le da pri njih to ni dan spomina na mrtve, temveč navaden dan.

Za pokojne namenijo štiri sobote na leto. Sama na pokopališče pridem v nedeljo. Iščem grob svojega strica. Na tem delu ogromnega pokopališča so si vsi nagrobniki podobni. Pretežno črni. Temno črni ali malo svetlejše črni. Očitno pa nisem edina, ki ima težave z iskanjem; mnogi so si iznajdljivo vklesali napis na obeh straneh spomenikov. Na nekaterih grobovih je cvetje, sveč skoraj ni. Mislim si: "Poglej, kako ekološki so Srbi! Nobenih sveč." Potem pa na grobovih opazim hrano; mandarine, pivo, kruh. Takrat se spomnim, da pravoslavci prinesejo hrano na grobove, nazdravijo s pokojniki, potem pa nekaj tega tudi pustijo na grobu. Človek dobi občutek, da gre za metanje hrane stran. A ne gre. Od teh ostankov lažje živijo potepuški psi, ki jih je po Beogradu ogromno.

Ravno zaradi potepuških psov pa je bil sprehod s psom pravi izziv. Pa ne zato, ker bi bili potepuški psi tako napadalni, ampak, ker je moj pes 'kralj drame'. V Beograd sem namreč potovala s svojo družinico: partnerko in psom. Ta včasih skače, nori in laja (pes, ne partnerka), spet drugič je zenovsko tih, razvlečen čez svoje ležišče kot sveže testo za štrudelj.

Zgodilo se je, da na sprehodu v Zemun iz stranske ulice pridrvita dva divja psa. Njuna dlaka naježena. Renčita, lajata in kažeta gnile zobe. Oba ogromna, koščena. S partnerko nisva prepričani, ali sta nevarna ali samo prestrašena. Partnerka krili z rokama, kar je videti kot mešanica med izraznim plesom in usmerjanjem prometa. Nato sleče pončo. Maha proti psoma s pisano tkanino in dela prepih. Sprašujem se, ali sem še v Beogradu ali na kakšnih španskih bikoborbah. Pes pa v varnem zavetju za najinima hrbtoma, sedi. Mirno in čaka, da bo cirkusa konec.

Potem pa se sprehajamo ob reki Donavi po Parku prijateljstva, psi pripeti. Lastniki jih imajo pod kontrolo. Približa se nam zlati prinašalec. Lastnik prijazno pozdravi. Prinašalec naju nežno povoha. Midve se smejiva, kaževa zobe. Pes kaže zobe, a se ne smeji. Vso dlako ima pokonci, histerično se dere. Imela sem občutek, da če ne bi potegnila za povodec, bi zlatemu prinašalcu poskušal odgriznit uho. Pa drugače ne grize (skoraj nikoli …). Še dobro, da lastnik in zlati prinašalec ostaneta mirna in razumevajoča, medtem ko jaz izvajam wrestling z lastnim psom, da bi ga umirila. Gospod celo razloži, da ima njegov pes probleme 'sa úšima' (z ušesi). Podatek, ki mojo partnerko dodatno prepriča, da je čas za umik in nadaljevanje sprehoda. Kasneje mi samozavestno prevede: "Problem 'sa ušíma', to sem pa razumela! Pes ima uši!" Verjetno si je točno to mislil tudi pes, ko se je nameril k prinašalčevim ušesom.

Na poti v Beograd, na hrvaški meji, takoj za Brežicami, nič bolje. Pes tako močno laja, da me je strah, če nas bo carinik sploh spustil naprej. A nas je. Morda zato niti ni vprašal, če imamo kaj za prijaviti, ker kdo bi si pa upal pregledati avto s poblaznelim psom. Ko se odpeljemo naprej, se pes umiri. Tako zelo, da je na srbski meji čisto tiho. "Na hrvaškega carinika je pa lajal," se čudim pred srbskim carinikom. "Dobar cuko! Zna on!" (Priden kuža! On ve!), mi odgovori carinik zadovoljno in že smo gladko skozi.

Takrat je tudi padla odločitev, da del dneva sprehajava psa in ga utrudiva, drugi del pa ga pustiva meditirati v stanovanju in greva na oglede brez njega. 

Brez psa sva si šli tako ogledat pravoslavno cerkev. Iskali 'Hram svetog Save' (dobesedni prevod: tempelj ali svetišče svetega Save, uporablja pa se tudi izraz cerkev). Kot wikipedia lepo pove, je: "Cerkev svetega Save ena največjih pravoslavnih cerkva na svetu in spada med največje cerkve na svetu." (o.p.: vzeto z interneta, v dokaz, kako zanesljiv je, če ne vklopimo zdrave pameti). Na drugem verodostojnejšem internetnem mestu najdemo točnejši opis: "Tempelj svetega Save je največja srbska pravoslavna cerkev, največja pravoslavna cerkev na Balkanu in ena največjih pravoslavnih cerkva na svetu." Ogromna, impozantna cerkev, vsa obložena v snežno bel marmor in granit. Bila je megla. Kar za Beograd ni nič takega, včasih je tako gosta, da stojiš zraven reke, pa je ne vidiš. Vsekakor pa je megla boljša kot veter. Košava. Značilen veter za to območje. Ko ta pritisne, nobeno oblačilo ne pomaga. Končno sva v megli, v bližini cerkve našli parkirišče. Vstopili sva v cerkev. Cerkev je veličastna. Z veliko vitrino polno peska, v katero verniki postavljajo tanke rumene sveče. Z ikonami. Zagledava tudi maketo cerkve. Večbarvna fasada, z raznobarvnimi kamni v kombinaciji z rdeče-oranžnim marmorjem, ki daje vtis opečnatosti. Z zvoniki in vsem kar spada zraven, tudi tablico z napisom v cirilici. Cirilice sem se naučila v osnovni šoli, nekaj malega pa so me naučili tudi moji bratranci in sestrične, ki živijo v Srbiji. Morda bi lahko delovala strašno načitano z dejstvom, da znam brati cirilico, vendar ker ne berem redno, sem ostala na osnovnošolski stopnji. Prvi, morda drugi razred. Berem počasi, črko po črko in delujem bolj umsko zaostala kot pa intelektualna. S tablice preberem: "C-r-k-v-a  s-v-e-t-o-g  M-a-r-k-a." In sem navdušena: "Cerkev svetega Marka! Vau, to je pa cerkev, katero omenja Ribja čorba v komadu Dobro jutro!" In že pojem: "Svanulo je iznad crkve Svetog Marka, čistači u žutom, ulice su prali …" Ko opazim, da sem opažena, utihnem. Res, da je dobra akustika, ampak v cerkvi se je treba obnašati. Zato se raje spet osredotočim na maketo: "Zanimivo, da imajo v cerkvi svetega SAVE maketo cerkve svetega MARKA …" Ogledava si še ostale dele cerkve. Nato počasi odideva ven. Zunaj se je megla malce razpršila in takrat opaziva, da je zunanjost cerkve opečnata in ne bela. In se nama je posvetilo: maketa je bila prava, le midve sva bili v napačni cerkvi!

A sem lahko tako zblojena? Seveda, saj tudi stričevega groba ne najdem. "Ć-i-r-o-v-i-ć'," končno preberem, ko opazim stričevo sliko. Ko od daleč gledam spomenik, me je zmrazi: poleg njegove fotografije, slika moje tete. "Kaj je teta umrla?!? Kako pa to, da tega ne vem???" Zgubam obrvi, stisnem veke in buljim v nagrobnik. Stopim korak bližje in dojamem. Teta je že zdaj, ko je še vsa živa in še (kar) zdrava, na ploščo dala vklesati svojo sliko in letnico rojstva. Mesto za letnico smrti je pustila prazno. Hvala bogu.