Slovenci obožujemo pregovore. Imamo duhovite pregovore, kot je: 'Ljubezen je večna. Dokler traja.' Potem seksualne: 'Kdor hitro da, dvakrat da.' Včasih imamo po dva pregovora za isto situacijo, enega 'za' in enega 'proti', zihr je zihr. Na primer: 'Kdor molči, desetim odgovori', ampak 'Kdor jezika špara, pa kruha strada!« Meni najljubši pa je 'S trebuhom za kruhom'. Iz več razlogov.

Najprej zato, ker sem iz rodne Ribnice odšla v tuji svet. (No, v Ljubljano, ampak saj razumete kaj hočem reči).

Potem zato, ker imam rada kruh. Že več kot leto in pol ga pečem samo še iz divjega kvasa, imenovanega tudi droži. Droži so kot domači ljubljenček, za katerega je treba skrbeti in ga hraniti, drugače pogine. Tako kot to velja za psa in kefirjeva zrna. Vsa ta flora in favna je skupaj z drožmi postala moja že prava mala drož-ina.

Tretji razlog (ta mi niti ni preveč ljub) dejansko sem s seboj v svet odnesla trebuh. Ki ob vsem tem kruhu (in fitnesu navkljub) ne-preveč-lepo raste.

In četrti najpomembnejši razlog: trebuh je tudi koren besede trebuhogovorstvo. Do sedaj ste verjetno že ugotovili, da se ukvarjam s trebuhogovorstvom, govorjenjem iz trebuha. Tudi zato sem svoji predstavi dala naslov 'S trebuhom za kruhom'. Trebuho-govorstvo je pravzaprav prevod besede ventri-lokvizem, latinske besede, katere skoraj nihče ne zna pravilno izgovoriti. Največkrat slišim: »A! Ventri-kulizem, ja. Poznam, poznam.« Ali samo 'trikulizem'. Ena gospa mi je rekla: »O, vi ste pa vaterpolistka.« Bratova žena pa me je vprašala: »Ti še vedno delaš ta ventri … ventri … ventri-lator?!«  Ker je beseda tako težko izgovorljiva (in zapisljiva) si ventrilokvisti pomagamo, da besedo skrajšamo in rečemo kar: »Jaz sem pa 'vent'.«

In odkar sem 'vent' (kar bo skoraj štiri leta), sem doživela en kup doživetij, ki so mi pokazala pot ali pa mi dala potrditev, da to kar delam, delam prav. In da ne obupam. Ker 'obupati' je stalno prisotna opcija, vsakodnevno na repertoarju. In ko si tako blizu ne-grem-se-več, kaj-mi-je-bilo-tega-treba, kaj-ko-bi-šla-raje-med-peke-ko-že-stalno-s-tem-kruhom-težiš situaciji, potrebuješ en znak, namig, nekaj kar ti bo dalo vsaj kanček upanja in volje za nadaljevanje. Nikoli ne bom pozabila tega prvega žarka upanja …

Za 'vent' vaje je priporočljiva uporaba ogledala, da lahko opazuješ svojo bedasto faco, ki se muči, da bi bile ustnice pri miru. Zelo primerna je tudi kamera, s katero se posnameš in si lastno matranje nato ogledaš večkrat. Kamera je predmet, ki je bil pogosto v nevarnosti, ker če mi na vaji ni šlo, me je imelo, da bi jo zabrisala skozi okno. A sem jo na koncu raje ugasnila in zapustila sobo. Čez par ur, ko sem se nadihala in pomirila, sem prišla nazaj, nadaljevala z vajo, ponovno ponorela, prijela kamero kot rokometno žogo, ki bo vsak čas letela skozi okenski 'gol', jo odložila in spet zapustila sobo. V tem času je bil prepih stalnica v hiši, ker sem neprestano vihrala v sobo, iz sobe, v sobo, iz sobe … in to ponavljala do onemoglosti. Ko sem že nekaj časa vadila glasove, kot je osnovni glas 'A', sem prvič dobila občutek, da sem ga morda celo osvojila. Vaja za glas 'A' izgleda tako, da najprej 'A' izrečeš s široko odprtimi usti (tako kot pri zobozdravniku, ko te ni strah vrtanja – ker če te je, so včasih usta na stežaj ZAPRTA). Nato nastaviš usta v 'vent' pozicijo in poskušaš 'A' izgovoriti tako, da so usta le priprta in se ne premikajo. In to ponavljaš, v nedogled. Za sosede, ki bi morda prisluškovali skozi steno sobe, je ta vaja z A-A A-A A-A slišat kot en čuden zdolgočasen seks, kjer nekdo vsake toliko časa steče ven iz sobe, se vrne, nadaljuje z A-A A-A A-A, a mu nikakor ne pride. No, enkrat vse to razlagam prijateljici Lenči. Sedeli sva pri njej v kuhinji, njen mož je spal v sosednji sobi. Hočem ji pokazat to vajo in ji razlagam: »… najprej rečem navaden A, z odprtimi usti. Potem pa ….« in takrat izrečem 'A' brez premikanja ustnic. Lenča se v trenutku sunkovito obrne proti drugi sobi in reče: »O mož se je zbudil. Jutro!« mu zakliče, prepričana, da je glas prišel od tam. A iz sobe nobenega odgovora. Zmedeno sva se spogledali in  takrat sem dojela, da je mislila, da se mož oglaša, ker se moja usta niso premaknila. »Vau, to deluje!« sem si mislila in se odločila, da bom samozavestno in mirno vadila naprej. Da pa bom kamero vseeno raje zavila v mehko debelo varovalno peno, za čase ko mi vaje spet ne bodo šle. Ali kot bi rekel prirejen slovenski pregovor: 'Bolje vrabec v roki, kot na vetrobranskem steklu.'   

Potem pa sem počasi začela nastopati. Enkrat sem obiskala otroke, kjer sem jim pripovedovala o svojem delu in tako smo prišli tudi do ventrilokvizma. Povedala sem jim osnove, kaj je to, razložila kako to delam, potem pa sem naredila še praktično predstavitev in izvedla še kratek skeč z lutko petelinčka Cocota. Ko sem na koncu nastopa preverjala, če koga še kaj zanima, je en otrok dvignil roko in me čisto resno, skoraj strogo vprašal: »Kako je lahko petelin govoril sam?« Najprej nisem vedela ali naj mu še enkrat razložim kaj 'vent' je in kako sem to naredila ali naj ga pustim v iluziji in mu rečem, da je pač živ. Potem pa me je prešinilo in sem rekla samo: »Petelin govori sam, ker je iz baterijske reje.« Otrok je zadovoljno prikimal (četudi odgovora ni razumel), učiteljici pa je ušel prš smeha.

Za dobro izvedbo 'vent' točke je treba ustvariti iluzijo, da sta na odru dve osebi. Lutka mora imeti svoj karakter in svojo govorico. Njeno premikanje mora delovati avtonomno, kot da je ne premikam jaz. Da jo sploh lahko premikam, moram imeti desno roko v njeni, oprostite izrazu, riti. Za lastno uporabo mi tako ostane samo leva roka. Na odru sem veliko bolj fleksibilna, če imam naglavni mikrofon (že ime pove, da se ga nosi na glavi, zataknjen za ušesa). Druga, tudi uporabna možnost, je mikrofonsko stojalo. Seveda se je zgodilo, da na nastopu ni bilo ne enega ne drugega. Zato sem zadevo rešila s prošnjo gospodu iz občinstva, če bi mi držal mikrofon. Ta je pristal in bil v vlogi stojala za mikrofon zelo prepričljiv. Naredil se je suhega, kolikor se je dalo. Bil je marljiv, vestno in resno je izvajal svojo nalogo. Tako zelo, da je začel mikrofon, ko je po nekaj minutah pozabil, da jaz posojam glas tudi lutki, prestavljati od mojih ust k lutkinim. Enkrat meni, enkrat lutki. Kar bi bilo super, če ne bi vsega govorila jaz! Tako sem se premaknila z glavo bliže lutki, ko je bil mikrofon pri njej in šla z glavo spet nazaj, ko je bil mikrofon namenjen meni. Za par trenutkov sem izgledala kot bela kopija pevca Stevie Wonderja, ki z glavo plove levo – desno – levo - desno. Potem pa sem gospoda vseeno opozorila: »Veste, vse to govorim jaz.«

Ventrilokvizem tako magičen, Coco pa tako nabrit ptič, da se zanimive zgodbe dogajajo non-stop kar same. Tako, da me prav zanima kaj nepredvidenega se bo zgodilo v naslednji predstavi S trebuhom za kruhom, ki bo na sporedu dva dni pred državnim kulturnim praznikom, 6.februarja v Centru Slovanskih kultur v Ljubljani.