Zaupam učiteljem in vsem drugim okoliščinam, da bo dobro. Nekje v sebi za-upam, da se bo znašel in da je do sedaj osvojil nekaj manir lepega vedenja. To kar stiska, je nekaj drugega. Je trenutek, ko prepoznaš, da se nekaj spreminja. Mislila sem, da bom to doživela ob določenih prelomnicah: ob valeti, maturantskem plesu ali ob katerem posebnem dogodku ... A bil je dovolj ta en objem pred odhodom. Bil je drugačen. Pogledal me je v oči ... Bil je to en drug pogled in mi z globokim glasom povedal: 'Hvala ti mama za vse!' Potopila sem se v ta objem, spoznanje pa se je sidralo kasneje. Odpeljala sva se do avtobusa in na hitro izmenjala še nekaj tem. Čisto cool sem mu še pomahala in zadrževala solze. Dokler nisem sama sedela v avtu in bila hvaležna za meglo, da sem morala voziti počasneje. 

V desetih minutah se mi je zvrtel cel film, odkar sem postala mama. Podoživela sem trenutek, ko sem ga prvič dobila v naročje, čutila njegov utrip in se čudila tistim majhnim prstkom ... Spomnila sem se prisrčne izjave mojega sedemletnega nečaka, ki je povedal, da je velik kot ena štruca kruha. Sedaj ga gledam navzgor in številka njegove noge je blizu centimetrom, ki jih je ob rojstvu štel v dolžino. Zvrtele so se slike naših selitev, neprespanih noči in občutkov nemoči ob iskanju službe, stanovanja in ustvarjanju doma. Zvrteli so se obrazi čudovitih ljudi, ki so mi pokazali, kako prijeten je svet, tudi, ko se vse ruši, a vseeno imamo eden drugega. Spomnila sem se vseh krasnih vzgojiteljic. Ena nam je bila še posebej "od Boga poslana". Snežana. Ta ženska je premogla toliko topline in srčnosti! Pomagala mi je, da sem začela zaupati, da je lahko moj otrok dobro, tudi če ne dihava skupaj. Trikrat je z mano potrpežljivo vadila to vajo. In ne ni bilo pri vsakem naslednjem otroku lažje ... 

Tako lahkotno se prebere tisti citat: "Obstajata samo dve trajni zapuščini, ki ju lahko damo otrokom. Ena so korenine, druga pa krila." (H. Carter) 

A da najdem nekoga, ki mu je to uspelo, ne da bi bil negotov in v kakem trenutku prepričan, da bi lahko nekaj drugače. Tudi če razumem vso teorijo, je to v praksi tako zelo drugače. Tako zelo različni in edinstveni smo starši. Tako zelo različni in edinstveni so otroci.

Nekoč sem imela idejo, da bom brala knjige o tem, kako vzgajati otroka. Nekaj njih mi je celo uspelo prebrati. In bila pri nekaterih tudi navdušena. V nekem trenutku pa sem dojela, da sem najbolj pristna mama svojim otrokom, ko se sprostim, pozabim na vsa pravila in samo sem – z njimi v otroški igri in veselju. Ko skačemo po lužah in smo blatni ter mokri do kosti. Ko se valjamo v travi, opazujemo žuželke in gledamo oblake. Ko kolesarimo in se pogovarjamo. In tudi takrat, ko sem žalostna ali prestrašena, sem iskrena z njimi. Dovolim jim, da so ob meni. Povem jim, da tudi starši delamo napake in da je to del učenja in življenja. Povem jim tudi to, da nisem popolna mama, a da jih imam rada bolj kot vse na svetu in sem hvaležna, da se učimo in rastemo skupaj. Hvaležna sem za vse učitelje in trenerje, ob katerih prav tako rastemo vsi. Vem, da so talenti, ki jih sama pri svojih otrocih nikoli niti ne bi prepoznala. Kako je res vse tako, kot mora biti. In vzponi in padci.

Spomnila sem se stiske, ki sem jo doživela, ko sem prinesla drugorojenca iz porodnišnice. Nisem se mogla znebiti občutka, da več ne bom tako dobra mama, ko bom morala razdeliti svojo energijo. A ravno prvorojenec me je učil, kako se ljubezen, ki se deli, zares pomnoži.  V mislih so se mi zvrtela tisočera vprašanja radovednih kratkohlačnikov. Kaj? Zakaj? In kako?  Pa ravno, ko sem bila v naglici, so priletela najbolj zanimiva vprašanja in še bolj zanimivi odgovori. Saj je še vedno tako. Le, da so me te iste, nekoč še otroške radovedne glavice presenečale z domišljijo, danes pa z neverjetnimi opažanji in že s svojimi spoznanji. 

Vmes se zavem, da so teme, kjer so že daleč pred mano. Potem vmes ostajam mati Prednica, kot me "hecajo", ko jim stresam svoja znanja, pravila, zadolžitve in povem, kaj pričakujem od njih. In potem enkrat, ko nisi niti malo pripravljen, pride tisti objem, ko se zaveš, da bo šel.

Sicer bo še tu ... A bo začel pisati svojo edinstveno zgodbo. Veš, da je to dobro, a vseeno se pojavi neka otožnost, da ni več tiste male rokice, ki išče tvojo, kjerkoli že si. Če sem si v nekem trenutku utrujenosti, ko se je v neki noči  že desetič zbudil in me iskal, želela, da naj že končno malo zraste, bi sedaj vzela to nazaj ...

Vem, da bo prišel dan, ko bo hiša ostala pospravljena cel dan in jaz bom mirna. Nihče ne bo kričal in se prepiral, ko bom kuhala. Sredi noči ne bom stopila na lego kocko ali se spotaknila čez čevlje v predsobi. Na kavču ne bo polno drobtin in umazane nogavice ne bodo ležale naokrog. Nekega dne bom zvečer končno lahko prebrala knjigo ali pogledala film in sredi noči mi ne bo treba nikogar držati za roko, da bi zaspal nazaj. Nekega dne mi ne bo treba poslušati, da ni "fer" in zakaj jaz. Nekega dne me nihče ne bo stokrat na dan poklical mama. Nekega dne bo moja kava ostala topla in stuširala se bom lahko brez prekinitev. Končno bom šla na tisto izobraževanje in napisala knjigo. Vem, da bo prišel teden, ko cel popoldan ne bom gledala ure in usklajevala urnikov nogometa, glasbene šole in ostalih dejavnosti. Avto bo čist in ne bo dišal po sendvičih, niti smrdel po nogometnih čevljih in vratarskih rokavicah. Ne bomo pozabljali kitare ter iskali zvezkov, radirke in flavte med kupom oblek ...

Vem pa tudi, da bom nekega dne pogrešala vse to. Pogrešala bom objeme, smeh in direndaj.  Mi bo žal, da sem prevečkrat kričala in bila v nekih trenutkih premalo zares prisotna? Mi bo žal, da sem preveč časa posvetila službi in premalo tistim, ki jih imam zares rada?

To bo morda nekega dne. A sedaj imam ta trenutek. Vsekakor pa bom trikrat premislila, ko bom na nedeljsko jutro imela na izbiro bitko z blazinami ali druženje z ljudmi, ki jim ni mar zame. Tu sem naredila piko in obrisala solze. Vstala sem iz hladnega avta, poljubila ostala dva otroka in se stisnila k možu. Mislila sem, da mirno spi, medtem ko jaz bijem svojo bitko z mlini na veter. Ne da bi me karkoli vprašal, je vedel za rokenrol v mojem svetu. 

Stisnil me je k sebi in mirno povedal: Vse bo dobro! Tudi ti boš dobro! Tudi če bi ga včasih utopila v žlici vode, sem mu zares hvaležna, da zmore to. Da me navda z vero in zaupanjem, pa tudi, če še sam točno ne verjame in ne zaupa, da bo temu zares tako. Zaspala sem z željo, da bi nama uspelo. Da bodo poleteli, se vračali in si želeli, da kdaj pa kdaj tudi ostanejo. Na koncu koncev je vloga starša taka, da te na neka način definira za celo življenje. Pa naj zaključim to pisanje z meni najlepšim prerekanjem: 

Rad te imam! Jaz imam pa tebe še raje! Jaz pa tebe še hitreje!