Ljudje se radi otepamo odgovornosti in krivico, da nam ne gre tako kot bi si želeli, prelagamo na pleča drugih. V vsakem lahko najdemo krivca, le v sebi ne. Razumljivo, na nek način je tako lažje živeti.

Tako smo lažje ubogi, lažje se smilimo sami sebi, ker nas tam zunaj nekdo ne mara in nam se godi krivica ali pa preprosto nismo rojeni pod srečno zvezdo. Potem lažje opravljamo druge, ki so uspešni in smo jim nevoščljivi, zraven pa godrnjamo, da je njim lahko, da jim je usoda bolj naklonjena ali da so pač imeli srečo. In hodimo po svetu kot zagrenjena, nesrečna, v »usodo« vdana bitja.

Kriv je šef, krivi so starši, kriv je partner, prijatelji, sodelavci, država, bog, otroci, pes… Vsi so krivi, da mi nismo srečni ali da se ne počutimo dobro. VSI, samo mi ne.

Prepoznate sebe v takih situacijah?

Jaz se prepoznam. Tako sem namreč živela večino življenja. Dokler mi življenje ni dalo par krepkih klofut in me naučilo pameti. No, vsaj malo pameti. Toliko, da sem nekje pri svojih 28 končno dojela, da smo sami GOSPODARJI svojih življenj.

SAMO OD NAS je odvisno kako bomo živeli. Za čisto vsako situacijo v našem življenju smo odgovorni SAMI. Mi smo se tako odločili. To spoznanje je lahko uničujoče ali osvobajajoče.

Uničujoče za tiste, ki nimajo dovolj moči, da bi se borili in nimajo dovolj poguma, da bi si upali. Osvobajajoče pa za tiste, ki si kljub vsem strahovom drznejo in prevzamejo vajeti življenja v svoje roke. Za tiste, ki kljub padcem ponovno vstanejo in znova vzamejo krmilo življenja v svoje roke.

Razmislite.

Bi raje živeli vedoč, da ste sami gospodar svoje usode ali pa bi življenje raje preživeli kot večna žrtev, brez moči karkoli spremeniti?

Poslušajte sebe in svojo intuicijo. Naredite tisto, kar mislite, da je prav za vas. Sprejmite odločitve, ob katerih imate dober občutek in v srcu čutite, da je tako prav.

Najbrž boste pomislili, da ni kar tako lahko vzeti življenje v svoje roke? Res je, NI LAHKO. Oh, seveda da ni lahko. Pravzaprav je to nekaj najtežjega. Sploh za tiste, ki so navajeni, da je vedno nekdo drug kriv.

Vendar se da. Počasi, korak za korakom. Prvi korak je zavedanje, da smo sami odgovorni za svoje življenje.  

MI. Ne mama, ne oče, ne partner, ne otroci, ne šef, ne bog, ne usoda, ne država.

SAMO MI.

Neglede na to kaj doživimo v življenju, MI smo tisti, ki se ODLOČIMO kako bomo določeno situacijo sprejeli in kako bomo ravnali. 

In še nekaj kar si je vredno zapomniti: NIHČE DRUG ne bo živel za nas, niti namesto nas. NIKOMUR ne more biti bolj mar za naše življenje, kot nam samim. NIHČE DRUG se ne more potruditi bolj, kot se lahko sami.

TVOJE ŽIVLJENJE JE V TVOJIH ROKAH. PREJ TO SPOZNAŠ, LEPŠE SE IMAŠ.