Velikokrat poudarim, da mi je lepota pomembna. Je ena od mojih vrednot, zato rada vidim vse, kar je lepo, rada imam estetiko in simetrijo. Všeč so mi lepi ljudje, lepe stvari, lepi kraji …Vendar velikokrat se mi zgodi, da me ljudje ne razumejo. Pogosto mi rečejo, da sem površinska, da imam previsoke kriterije, da ni vse zunaj in da je treba pogledati od znotraj.

Seveda – lepota je tako zunanja kot notranja. Vendar kaj sploh je lepota? Jo lahko opredelimo? Mar ne stremimo vsi k nečemu lepemu?

Jaz mislim, da ja. Trave ne zalivamo, da bi bolje rasla, temveč, ker so nam zelene površine lepše od sivin. Vsi imamo radi lepoto, vendar o njej težko odkrito govorimo. Zlasti težko govorimo o lepih ljudeh.

Dandanes se v družbi vse preveč zanemarja estetsko inteligentnost – sposobnost prepoznati, čutiti in izražati lepoto. Potreba po lepoti v naši družbi ni priznana, kar povzroča veliko psihološko škodo (Ferrucci, 2010). Človek, ki se ga dotakne lepota, je nov človek, z bogatejšim notranjim življenjem, z bolj živim stikom s čustvi. Lepota je bistvena za zdravje posameznikove duše, tega, kar so Grki izražali s pojmom psiha - tako kot je dihanje bistveno za posameznikovo telo (Ferrucci, 2010). ''Lepota nas vzgaja, da živimo ''tukaj in zdaj'', da zajamemo neponovljivi trenutek (Ferrucci, 2010, str. 23).'' ''Ker je lepota minljiva, se moramo na nek način predati, da jo lahko uživamo. Naučiti se moramo, da jo sprejmemo, ko pride in jo spustimo, ko odide (Ferrucci, 2010).''

Če je lepota življenjsko pomembna in jo lahko najdemo povsod okoli sebe, kako to, da se tako pogosto ne zmenimo zanjo? Pogosto smo prezaposleni in prezasedeni. ''Ali nas niso navsezadnje tako vzgajali že od otroštva? Če smo skozi okno gledali, kako letijo lastovke ali podoživljali sanje, namesto da bi spremljali predavanje, to ni bilo prav. Pogosto – prepogosto – je lepota sinonim za lahkomiselnost (Ferrucci, 2010, str. 18,19). ''

Veljajo ustaljene lepotne smernice, ki izvirajo iz teorij evolucije. Že Darwin je govoril o ''občutku lepega'' kot o odločilnem elementu v naravni selekciji (Ferrucci, 2010, str. 22). Ženskam so všeč široka ramena, ki zagotavljajo varnost, moškim pa so všeč dolgi lasje in polne ustnice, ki so znak mladosti in posledično plodnosti ter reproduktivne vrednosti. Glede na teorijo je trend račjih ustnic upravičen in razumljiv …

…po drugi strani pa še kako zgrešen! Te posplošene smernice ne veljajo nujno za vsakega posameznika. Lépo ne more biti podvrženo nobeni teoriji in ne more biti ujeto v kakršnokoli pravilo (Ferrucci, 2010, str. 16). Težko je definirati lepoto. Lepota je subjektivna in pregovor ''vsake oči imajo svojega malarja'' še kako drži. Nekaterim je všeč svetlo, drugim temno. Nekaterim nizko, drugim visoko … Zato je prav, da smo različni!

Zakaj nekdo zazna lepoto, drugi pa ne? Eden od odgovorov se skriva v estetski inteligentnosti - v zmožnosti zaznavanja lepega. Estetsko doživetje ima svoj prostor v možganih (orbitofrontalni korteks). Določeni deli možganov se odzivajo na lepoto (Ferrucci, 2010).

''V elegantnem poskusu, ki so ga izvedli na univerzi v Parmi, so osebam kazali slike Polikletovega Doriforosa, grškega klasičnega kipa, izklesanega v skladu z merili zlatega reza, ki uteleša ideal lepote. Osebam so kazali tudi slike istega kipa, vendar nekoliko spremenjene: z daljšim trupom in krajšimi nogami. […] Medtem ko so se pri izvirni sliki v možganih aktivirala določena področja, ki so označevala estetski odziv, se to pri spremenjenih slikah ni zgodilo (Ferrucci, 2010, str. 22).''

Naše preference za lepoto izvirajo iz naših vrednot, naših izkušenj, vzgoje in žal tudi iz medijev in pravljic, ki so odraz kulture. Vseeno pa to pomeni, da je lepota odsev nečesa več in ni tako površinska, kot se zdi.

Večkrat sem se že srečala z vprašanjem: Ali imam vizualno izdelan ''tip'' moškega, ki me po zunanjosti privlači? Odvrnem, da ga imam, pri tem pa začutim rahlo neodobravanje. Kaj je tu spornega?

Zame je lepota lepa, gladka koža, ki odraža mojo pomembno vrednoto – zdravje. Všeč mi je športno telo, ki odraža zdrav, aktiven življenjski stil. Všeč mi je tistih nekaj gubic okoli oči, ki odražajo sproščenost, izkušnje in trud.

Kar hočem povedati, je to, da prav vsak znak lepote izvira iz nečesa, kar je v nas samih.

Lahko bi tudi rekli, da je lepota (videz) del neverbalne komunikacije. Celo življenje nam pridigajo o tem, kako pomembna je, pri lepoti pa vse skupaj zbledi. Zakaj?! Tudi lepota neverbalno nekaj sporoča. Neverbalna komunikacija predstavlja 65 % (ali več!) naše komunikacije. Torej vsak trenutek komuniciramo z vsakim delčkom svojega videza.

Kaj bi bilo, če bi bili vsi enaki in lepota ne bi imela nobenega pomena? Le redki signali bi nas na ulici med mimoidočimi pritegnili in sploh ne bi dobili priložnosti, da spoznamo njihovo notranjost. Bilo bi nam veliko težje. Hodili bi drug mimo drugega, brez večje možnosti za prvi kontakt.

Torej smo lahko hvaležni, da je lepota pomembna! Kar se vidi na ven, odraža notranjost, zato je prav, da stremimo k lepemu.

Klara Vrbnjak, mag. psih.

www.eifles.blogspot.com

VIRI: Ferrucci, P. (2010). Lepota in duša: Kako doživljanje lepega spreminja naše življenje. Ljubljana: Zavod za izobraževanje, vzgojo, razvoj in kulturo.