Vsi vemo, kako poteka proces komunikacije. Jaz nekaj rečem, ti to slišiš, rečeš nekaj svojega … In tako – v večini primerov – ljudje pridemo do neke skupne točke – sporazumevanja. Vendar pa komunikacja ni samo govor in ton glasu, obrazna mimika in način govorjenja. Naša komunikacija je odraz našega trenutnega počutja, zaznavanja, mišljenja … Kar pa vpliva na naše odnose. In vse prevečkrat se ljudje osredotočamo samo na besede. Veliko bolj pomembna pa je naša energija, ki jo ob tem damo drugi osebi. Ne moremo pa dati nečesa kar nimamo. Ne moremo širiti pozitive in ljubezni, če sami s seboj nismo zadovoljni.

In velika količina ljudi svojo ljubezen in pozitivo na tla "zbija" sama. Če se v življenju osredotočamo samo na stvari, ki nam ne odgovarjajo, bomo videli samo še slabo. Tudi sama sem včasih opazila samo to, da nisem perfektno suha, da nimam lepih svilnatih las, da nimam ogromno prijateljev … Vendar pa sem ob kritiziranju same sebe kar naenkrat začela s kritiziranjem celega sveta. V moji glavi sem vedno imela neko žirijo, ki je neprestano ocenjevala: "Aha, te je pa malo več skupaj kot mene. " ali pa: "Ojoj, ta ima pa res grdo kožo." "O lej, ona pa spet opravlja." In to se je nadaljevalo v nedogled in kar naenkrat sem kritizirala vse kar sem videla, sama pa se tega sploh nisem zavedala in vrtela sem se v začaranem krogu nezadovoljstva.

Urška Bitenc: 'Zakaj sem vedno tako srečna?'

Če se osredotočamo na slabe stvari, bomo samo te opazili, zato bomo tudi razmišljali samo o tem in počasi bomo prišli do točke, ker bomo tudi v milijon lepih stvareh našli tisti slabo. In opažam, da je tega vse več.

Ko sem sama pri sebi zadela tisto najnižjo točko samokritiziranja, nevoščljivosti in nenehnega primerjanja z drugimi pa sem se ustavila, nekako sem razumela, da tako ne bo šlo več naprej. Začela sem spreminjati moj pristop, ki ni bil več kaj mi manjka in kaj mi ni všeč, pač pa za kaj sem hvaležna. Postala sem pozorna na moje misli. In prvič v življenju nisem začela z drugimi, pač pa s sabo. Nisem rekla, ne bom več kritizirala drugih, pač pa sem rekla, da bom najprej nehala kritizirati samo sebe, kar pa je včasih res težko. Vsako jutro, ko sem vstala sem šla do ogledala, v katerega se prej še pogledati nisem upala, saj sem si bila tako grozno nepopolna, potem pa sem se odločila, da bom stala pred ogledalom, dokler ne opazim ene stvari na meni, ki mi je všeč. In naslednji dan dveh.  In tudi svoj uspeh sem začela meriti na novo. Nisem se primerjala z drugimi, pač pa sama s sabo. In tako sem tudi moj napredek opazila lažje.

Menim, da je že cel internet podoben tržnici. Slikamo naše najboljše kote, ceno nam postavijo lajki, naš opis pa je kar najboljši. Naša nerealna slika mora biti popolna, kar pa seveda naša realna slika ni. Naša življenja si popestrimo s tem, ko nekomu to sliko "umažemo". Ker se potem mi počutimo boljše.  Ali pa si kupimo neko boljšo stvar, nekaj dražjega. Nekaj bolj posebnega, saj to doda k naši vrednosti. Mar res?

Urška Bitenc: 'Ali še veš kdo si?'

Vsi imamo namišljeno vrednost, ko pa smo sami pa mnogokrat ne poznamo niti lastnega jezika. Sami sebe na internetu tako zelo ljubimo, za računalnikom pa po več dni ne jemo, da bomo lepi.

In prav zato je poslušanje samega sebe v današnjem zmedenem svetu, polnem kritik in nezadovoljstva toliko bolj pomembno, da se prepoznamo. Ljubi tistega, ki te ne ljubi. Ljubi v tišini. Če se vsak izmed nas drži svoje jeze in zavisti, nihče ne bo več videl naše lepote, zato razširi svojo ljubezen na vse. Bodimo hvaležni in opazimo tiste majhne malenkosti, ki nam polepšajo dan. Če bomo izhajali sami iz sebe bomo imeli veliko. In tako bomo lahko veliko tudi dali – daš, kar imaš.

Urška Bitenc