Pozdravljen!

Priznam, da sem trikrat prebral, kar si napisal, pa še vedno nisem povsem prepričan, kaj te pri tej tvoji domnevno romantični Dulčineji bolj moti: je to njen odnos do prehranjevanja in kuhanja ali do seksa? Kje naj začnem? Začel bom od spodaj navzgor. Nisi čudak … Nisi pa ravno na tekočem vsaj glede prehranjevanja današnjih “modernih” parov, pri katerih kuha enkrat on, enkrat ona, enkrat … Nihče, ne pa vedno ona, in sicer večkrat na dan – kot tvoja Nona, o kateri praviš, da ji še vedno, po vseh teh letih, iz oči sije sreča, ker lahko svojemu možu postreže, ga zadovolji s hrano kar petkrat na dan (zajtrk, kosilo, dve malici, večerja) in mu s tem pove – tako ti – da je najbolj srečna ženska na svetu, ker ga ima.

To je nekaj najlepšega, kar si videl v življenju!? Res? Si prepričan, da tvoja Nona, ne bi vse življenje počela še kaj drugega (na primer zase) kot to, da petkrat na dan s hrano zadovolji svojega moža? Jaz nisem. In mislim, da to ni prav, da ženska streže moškemu, pa naj gre za kuhinjo ali spalnico, samo zato, ker je ženska. To se zdi precej neandertalski trumpovski odnos do ženske. Domnevam pa, da tvoja Nona in mnoge druge None ni imela izbire. Postale so žene, gospodinja in matere v določenem času, v katerem so bili možje (absolutistični) carji. Če prav razumem imata podoben “red” tudi tvoja starša. Ne preseneča me, da pod vplivom družinskih izkušenj tudi sam pričakuješ nekaj podobnega. Pozabi! Ker se ne bo zgodilo, to je “stara šola”, in po mojem zloraba žensk.

Naj poskusim razložiti, kako jaz “vidim” vaju, tebe in tvojo sicer očitno zmedeno Dulčinejo, ki najbrž še ne ve, kaj bi sploh rada. Prvo, kar “vidim” je to, da nista za skupaj, ker sta očitno iz preveč različnih svetov. Ne vem, iz kakšnega je ona, mislim pa, da vem iz kakšnega si ti: iz sveta, v katerem so moški carji, ženske pa neke vrste služabnic. Ne zameri mi, vendar tebi moram povedati, da se boš moral odločiti, ali bi rad imel ob sebi ženo ali še eno mamo (napisal si: “Jaz pa si ob sebi želim samo osebo, ki ima neko žensko/materinsko skrb”) ali še eno Nono. Ko praviš “Zelo si želim družine in vse bi naredil, da bo za nas poskrbljeno kot je bilo to v naši družini, preden sem prišel na svet in po tem” ne misliš na bodočo družino, ampak nase. Za takšna pričakovanja nisi kriv ti. Prav tako nista v bistvu nista kriva tvoj oče in Nono, ki sta pač plavala s tokom, so pa vedno bili možje (ni jih bilo veliko, a se je njihovo število vztrajno povečevalo), ki so imeli žene za enakopravne. Ponavadi tisti, ki so se poročili zaradi velike strastne ljubezni, ne pa zato, ker so se poročali vsi okrog njih.

 Upam, da se ne počutiš preveč kritiziranega. Zdaj je na vrsti ona: to, da nima pravega odnosa do hrane (je anoreksična?), posebej pa to, da moraš tri dni prosjačiti za seks, in da imaš potem ko se zgodi občutek, da si ga ona v bistvu ne želi, ni ne lepo ne prav z njene strani, mi pa pove, da ni prav nobenega smisla več, da vztrajata v razmerju, posebej zato, ker je enkrat že razpadlo. Ljubezni očitno ni več, vsaj na njeni strani. Zelo verjetno je tudi na tvoji strani ni več, saj sicer ne bi imel tako odklonilnega odnosa do romantike, s katero (res ne na filmski ravni, saj je zanjo ob današnjem tempu ni časa) ni nič narobe. Kot bi rekli “moji” Angleži, nehajta bičati mrtvega konja, ker ne bo oživel in spet stekel. Z drugimi besedami: ne poskušajta več oživljati vajine minule ljubezni. Ti pa zaživi v današnjem času, v katerem ženske niso (in prav je tako) kot je bilo veliko naših mater in še več naših non in babic. Pa nauči se kuhat’. Jaz pri kuhanju (in potem) zelo uživam. Srečno!