Pozdravljen.
Resnično mi je žal, da doživljaš to, kar doživljaš. Edini "pameten" nasvet, ki ti ga lahko dam, je, da nehaš upati proti upanju oziroma da se čim prej sprijazniš s tem, da se bo ta ženska, tvoja uradno žena, neuradno pa sostanovalka ali sestra, kot praviš, spremenila, vsaj na bolje. Ker se ne bo. Občutek imam, da te je grdo izkoristila zaradi biološke ure, da ne bi zamudila z materinstvom, in da se ti je potem sčasoma odpovedala. V vsakem primeru so vajine želje zdaj kilometre narazen. Ničesar od tega, kar si želiš ti od nje (bližina, objemi, poljubi in, seveda povsem razumljivo, seks), si ona ne želi od tebe. Že dolga, neskončna tri leta. Vmes ti je očitala, da zaradi tebe ne bo življenja preživela z ljubljeno osebo (ki ji je po hitrem postopku dala nogo, če sem prav razumel). Večkrat ti je celo rekla, da te ima poln k... Res? Mislim. Kar je preveč, je preveč. Ti pa si šel po treh letih brez seksa k svoji zdravnici in jo prosil za zdravila, ki bi odstranila tvojo slo po seksu? Res? Če si res šel, rad verjamem, da te je skoraj vrgla iz ordinacije, ti dejala, da starejšim pomaga ravno obratno (pri 46-tih še daleč nisi "starejši" za seks, zaradi česar malce dvomim, da je to res, a ni važno) in naj si raje dobiš drugo žensko (hmmm!?). Moški radi "oplemenitimo" svoje zgodbe.
Mogoče samo (malce) pretiravaš, a ni zares pomembno. Imaš problem, ki ga ne boš rešil, če se ne boš soočil s ključno resnico: s to žensko, ženo, nimaš prav nobene prihodnosti in bilo bi žalostno, če bi se pri 46 sprijaznil s tem, da nimaš prihodnosti z nobeno drugo žensko, ker jo imaš. Razumem navezanost na otroka, v mojem primeru na tri, saj ni reči, ki jih ne bi naredil za njih. Zakaj to pravim? Zato, ker si napisal, da premišljuješ o ločitvi, a se bojiš, da boš izgubil edino, kar ti pomeni in ti je ostalo v življenju. Hčerko. Tvoje strahove razumem, vendar boš moral ne samo v svoje, ampak tudi v dobro hčerke "žrtvovati" ta pošastni zakon s to v bistvu okrutno žensko, ki te, priznaj si, sovraži in te ne bo nikoli nehala sovražiti. Ne vem, kakšna je kot mati, ker tega nisi nikjer omenil, a domnevam, da ni slaba, ker si je očitno želela otroka. Otroci imajo odlične čustvene radarje. Tvoja hčerka se skoraj zanesljivo zaveda nerešljivosti stanja zakona staršev, tudi če ne govori o tem. Mislim, da te vse preveč skrbi, da bi ji vajina ločitev uničila življenje. Otroci so odpornejši, kot si mislimo.
Družina je idealna samo takrat, kadar stvari kolikor toliko "štimajo". Če je v stanju, v kakršnem je tvoj zakon, otroci trpijo, opazno, pa tudi neopazno. Največkrat je zanje v takih primerih daleč najbolje, da gredo starši narazen. Kako misliš, da bi se odločila hčerka, če bi morala izbrati med življenjem s teboj (praviš, ima vse in več od tega!?) in življenjem z njo, če bi jo odpeljala s seboj v mesto (v, kot praviš, mini stanovanje tasta v stari mestni hiši brez ogrevanja!?). Prejkoslej se boš moral pogovoriti z hčerko, ji povedati, da z njeno materjo nista več za skupaj in da morata narazen, da pa bosta oba pri tem mislila predvsem nanjo, njeno življenje, njeno dobrobit. Če misliš, da bi se odločila zate, in če se še nisi posvetoval s kakšnim odvetnikom (žal ne vem, kako se sodišča v Sloveniji odločajo o otrocih v takih primerih, kot je tvoj), se posvetuj čim prej. Vedenje tvoje žene je nerazumno in nesprejemljivo in, praviš, načenja tvoje zdravje. Tudi ti moraš biti samemu sebi pomemben, da te bo hčerka še dolgo imela. Za vse tri bo najbolje, da gresta z ženo narazen in da se o tem zmenita čim bolj "civilizirano", kot temu rečemo. Upam, da sem ti z vsem napisanim pomagal.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV