Brane, pomagaj!

Bralka iskreno: 'Šlo je za sebične cep*e, ki se niso potrudili zame niti v postelji, kaj šele kje drugje ...'

Brane Kastelic

25. 05. 2021 07.48

Dragi Brane, oglaša se še ena, ki potrebuje nasvet oz. mnenje. Namreč, zelo rada prebiram tvoje super in modre odgovore. Da najprej opišem situacijo. Moje otroštvo ni bilo postlano z rožicami, bilo je veliko nasilja (psihičnega in fizičnega) in alkohola, v nekem trenutku so me starši tudi zavrgli (in nato vzeli nazaj). Kljub razmeram sem s super ocenami končala srednjo šolo, se osamosvojila pri 19ih, končala fakulteto ob delu, nato pa s trdim delom zgradila zavidljivo kariero. Nato sem med korono spoznala čudovitega moškega. Do zdaj sem imela nekaj krajših vez, v katerih me, roko na srce, ni imel nihče zares rad. Šlo je za sebične cep*e, ki se niso potrudili zame niti v postelji, kaj šele kje drugje (dokler mi ni "potegnilo" in sem jih zapustila). No, tale zadnji je povsem drugačen: pozoren, ljubeč, skrben, inteligenten in delaven, tudi seks je čudovit. Problem pa je - v meni, natančneje v moji glavi. Boš rekel, težave v paradižu? Na kratko, skrbi me vse. Če seksava "samo" 1x na teden (kar mi je sicer dovolj), me že skrbi, da mu "mogoče ni tako zelo do mene". Ker je on zelo simpatičen, zgovoren in postaven, me seveda skrbi, da ga dekleta obletavajo (kar je verjetno objektivno res) in da me bo zapustil (kar verjetno objektivno ni res). Kar me še posebej spravlja v grozo je to, da sem par tednov nazaj izgubila službo (jap, korona), on pa je želel, da se preselim k njemu. Kar sem tudi se - trenutno on plačuje vse stroške in je izjemno skrben. Jaz pa se sekiram, ker ne prispevam v skupen proračun - dokler ne dobim službe, takrat pa mu želim povrniti vse stroške, ki jih je imel z mano (čeprav on ni za to in pravi naj me ne skrbi). In si lahko predstavljaš, da je ta moj "seznam za sekiranje" z večinoma namišljenimi razlogi, zelo dolg. Besno pošiljam prošnje in iščem delo. Sem sredi 30ih, on ravno tako, in če sem poštena, je ta zveza zaenkrat idealna. Skupaj sva par mesecev. Ne želim ga obremenjevati z vsem tem (on sicer ve, kakšno otroštvo sem imela), še najmanj zganjati histerijo, ljubosumje ali brskati po njegovih stvareh. Ljubim ga do neba in nazaj, pa tudi oba se zelo trudiva en za drugega na vseh področjih. Kako naj se znebim sekiranja? Se imam na sumu, da trpim za "sindromom zapuščenosti" zaradi težav v primarni družini, zaradi katerih s svojimi starši skoraj ne govorim več. Sem dokaj prepričana, da me ima moj čudoviti moški zares rad (BTW, tudi kuha čudovito!), hkrati pa me je strah, da bom vse zaje*ala ali ga po nesreči prizadela. Skoraj vsak dan mi pove, da me ljubi, mene pa potiho razjedata strah in dvom. Kaj mi lahko svetuješ? Zaskrbljen pozdrav, Muca

Draga Muca (hehe, tega pa mislim, da še nisem napisal, vsaj ne ženski, ki je ne poznam)!

Ne, ne bom rekel, da gre za “težave v paradižu”, ki jih tu in tam moram omeniti, ker zaradi tvoje osebne “zgodovine” razumem tvoje (sicer neracionalne) strahove in skrbi pred vso to nenadno popolnostjo, ki jo uživaš z očitno odličnim moškim, ki te očitno zelo in resnično ljubi. Psihično in fizično nasilje v otroštvu ob starših, ki te zavržejo (tudi, če te potem vzamejo nazaj) seveda pusti posledice. Mnogi povsem v redu starši se ne zavedajo koliko škode lahko naredijo otrokom že s čustveno hladnostjo, kroničnim pomanjkanjem objemov, pozornosti, posluha, nežnosti (pomisli samo na to, kar doživlja britanska kraljeva družina, in vse to, kar zadnje časa razlaga princ Harry). Imela si smolo tudi s prejšnjimi moškimi, očitno sebičnimi brezvezniki, s katerimi – pravilno! - nisi izgubljala časa.

Občutek imam, da se zavedaš tega, da lahko tega odličnjaka s svojimi nepotrebnimi strahovi in skrbmi, ali s kakšnim nerazumnim dejanjem (zakaj si omenila histerijo, ljubosumje ali brskanje po njegovih stvareh?), nehote ali posredno odvrnila od sebe. Nikar! Glej, enkrat si že kljub temu, kar si doživljala v družini, sebi in vsem drugim pokazala in dokazala, da si lahko samozavestna in se postaviš na svoje noge (s super ocenami si končala srednjo šolo, se osamosvojila pri devetnajstih, končala faks ob delu in s trdim delom zgradila zavidljivo kariero). Tudi s prejšnjimi moškimi brezvezniki si opravila odločno in samozavestno. Nobenega razloga ni, da ne bi “rešila” tudi “probleme”, ki ti jih je prineslo nekaj najboljšega, kar se ti je zgodilo do zdaj: srečala si takor ekoč sanjskega moškega.

Najbrž bi ti bilo lažje, če te ne bi ravno zdaj prizadela izguba službe, ki jo je tvoj partner sprejel “viteško”, s podporo svoji izbrani “dami”. Milijone ljudi po svetu je v teh neprimerljivih časih ne po lastni krivdi izgubilo službe. In, kar je še bolj pomembno, kot jaz tudi on ve, da je samo vprašanje časa, ko boš dobila novo službo. Medtem pa, kot lepo rečejo Angleži, “go with the flow” (prepusti se toku), zaposli svoje misli z vsem lepim, kar se ti dogaja. Ne vem, ali trpiš za “sindromom zapuščenosti”. Morda, vendar ga lahko premagaš. Tudi sebe ne obremenjuj s strahovi, negativnimi mislimi, in “seznami”, ker so ti lahko nalezljivi in za partnerja, ki ti nudi vse, kar te osrečuje, postanejo utrujajoči M bm. Šport, joga, in hobiji so dobri za preusmerjanje z negative v pozitivo. Glede seksa, draga muca, pa: če te skrbi, da je on pobudnik “samo” enkrat na teden, bodi ti pobudnica dodatnih enkrat, dvakrat na teden. Napisala si, da ti je sicer enkrat na teden dovolj, vendar: bi zelo trpela, če bi dvakrat ali trikrat na teden? Glede tvojih misli o tem, da ga obletavajo druge ženske, pa: bi se želela moškega, ki ga ne bi nobena niti pogledala?

Po vsem, kar si napisala, ni niti enega razloga za to, da bi te zapustil, ali da bi ti zapustila njega. Manj “filozofiranja o verjetno objektivnih res in ni res”, pa več uživanja tega, kar imaš, prosim! Naj ponovim: plavaj s tokom, ne proti njemu. Upam, da se bo tudi ta odgovor znašel med super in modrimi odgovori. In srečno!