Pozdravljena! 

Tudi sama veš, da ni nobene mehke ali prijazne oblike za epilog tvoje 20-letne pravzaprav lepe ljubezenske zgodbe (nora zaljubljenost, kar dolg srečen zakon, dva otroka ...) in da je vse skupaj toliko bolj zapleteno, ker si se zaljubila v vajinega skupnega prijatelja. Ti si očitno res prepričana, da bi zanj oziroma za življenje z njim zapustila partnerja. To, kar bi te vprašal, če bi zdaj sedela na kavi, je: Si enako in povsem, sto- in večodstotno prepričana, da si tudi tvoj ljubimec želi zapustiti svojo stalno partnerico? 

Nekako ne kupim tega, da se boji odziva tvojega partnerja, ko bo izvedel, in da se noče kregati z njim, ker se poznata že od otroštva in imate skupne prijatelje. Vem, vse to je zoprno, a saj veš, ljubezen premaga vse ovire.  Praviš tudi, da je njegova zveza pri koncu, in da ga bolj skrbi konec tvoje zveze. Če si res prepričana, da se morda ne poskuša z vsemi temi besedami (ne trdim, da se, a imam pomisleke) mehko in prijazno umakniti iz vajine ilegalne zveze, in če oba res vidita skupno prihodnost, imata  pred seboj mehko in trdo različico rešitve. V mehki se oba brez razlaganja razideta s sedanjima partnerjema in se šele čez čas, na primer nekaj mesecev, razglasita za par, v trdi pa skesano priznata partnerjema, da sta se proti svoji volji zaljubila (izpustita podrobnosti o tem, da sta že konzumirala ljubezen, ker bo to zmehčalo tudi trdo obliko koncev) in da si želita biti skupaj. In vama bodo sčasoma vsi odpustili. 

V vsakem primeru pa, tudi če tvoj ljubimec ni tako zagret, kot si ti, nima smisla vztrajati v zvezi z moškim, v katerega nisi več zaljubljena in si ne želiš več biti z njim, ampak z drugim. Morda to ne bo ravno ta, s katerim imaš morda samo precenjeno afero. Pa srečno.