Hej, Brane, pozdravljen, bom kar takoj povedala, kaj me muči. Stara sem dobrih 40 let, še kar dobra ločenka in mati dveh najstnikov, za katera oče spodobno pomaga skrbeti, čeprav me niti ne pogleda, ko se slučajno srečava. A to je druga zgodba. V tej, zaradi katere ti pišem, je moški mojih let, prav tako ločenec z dvema najstniškima otrokoma, ki prav tako lepo skrbi zanju. Morda celo pretirano, če je to mogoče. Počasi sva se zbližala, delno zato, ker mi je že na začetku dejal, da je bolj samotarske narave in da ni rad v družbi preveč ljudi, kar koli že to pomeni, da ne mara hrupa in da ne mara dotikov drugih ljudi. Pa še to: da ima več hobijev, ki se jim strastno posveča. Po pol leta sva vendarle prvič seksala. Jaz bi veliko prej, pa ... Ne vem, ni važno. Seks ni bil za v spominsko knjigo. Ni bil slab, vsekakor pa je bil prekratek. Manj kot tri minute. Pa to ni problem. Problem je v tem, da seksava približno samo enkrat na mesec, kar je, dragi Brane, zame veliko premalo. Pa tudi to bi nekako sprejela, ker se izboljšuje. Ko sva sama, je zelo pozoren in ljubeč, čeprav včasih mine ura ali več, da se me dotakne, ko pride k meni (vse premalokrat, kot sem že povedala, a po sredi so tudi otroci, moji in njegovi, oziroma logistika, čeprav ...). To, kar me muči, je, da me tako rekoč ignorira, ko sva v družbi. Ne dotakne se me, ko ga primem za roko, jo takoj umakne, ko sem ga enkrat v javnosti objela, je skoraj odskočil in me pogledal, kot da sem ga hotela napasti. Zelo ga imam rada in bi z njim rada imela normalno razmerje, ne samo, ko sva sama, ampak tudi, ko sva zunaj, v družbi. Kaj mi lahko svetuješ? Vnaprej hvala. Tvoja redna bralka in prijateljica na Facebooku 'Johana' (ne ravno, hehe).
Hej Johana, pozdravljena, saj veš, pri dobrih 40 letih ima večina ljudi, moških in žensk, posebno ločenih, kar veliko čustvene in druge prtljage, ki jo prinese v nova razmerja, in jo, hočeš nočeš, morajo 'nositi' tudi novi partnerji.
Resnici na ljubo te je ta tvoj 'Johan' vnaprej opozoril na svojo prtljago, ki je ima precej več kot večina. Nisem psihiater ali eden tistih, ki razloge za vse iščejo v otroštvu, vendar je v tem tvojem primer(k)u zelo jasno, da mu je pri odraščanju resno manjkalo pozornosti, dotikov in ljubezni okolja, posebno staršev. Že takrat jih je najbrž nadomeščal s tako imenovanimi hobiji.
Ker te je vnaprej opozoril na svojo neke vrste asocialnost, te je morda hotel vnaprej opozoriti tudi na to, da si ne želi tega, česar si želiš ti: vsakdanjega razmerja. Kar potrjuje tudi nenormalna 'frekvenčnost' vajinega seksa. Pri komaj dobrih 40 je okoli enkrat na mesec skoraj enako življenju brez seksa, ki bi vaju zbliževal in zbližal, če bi bil bolj pogost. Logistika ne more biti opravičilo za to. Prej gre za njegov strah pred 'normalnim' zbližanjem.
Čeprav se tebi zdi, da morda pretirava s pozornostjo do svojih otrok, je to v mojih očeh po eni strani potrditev tega, da je vse to njemu manjkalo in da ni šel kot mnogi po enaki poti kot njegova starša, ampak v nasprotno smer, po drugi strani pa dobro znamenje za vajino skupno prihodnost, ki pa se bo očitno 'znormalizirala' zelo počasi.
Se pogovarjata o tem razkoraku med njegovim odnosom, ko sta sama in ko sta med ljudmi? Nekako mu moraš povedati, da te to boli, potem ko mu boš povedala, da ga imaš zelo rada in da si želiš skupne prihodnosti. Poleg več seksa. Potrpljenje je, draga Johana, božja mast, vsaj tako je trdila ena mojih babic. Imaš dovolj potrpljenja in ljubezni za to, da ga počasi osvobodiš vsega tega, kar ga drži nazaj? Te ima tudi on zelo rad? To sta ključni vprašanji. Vso srečo pri iskanju odgovorov ti želim, prijateljica na Facebooku 'Johana' (ne ravno, hehe).
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV