Pozdravljen!

Več ljudi več ve. Z drugimi besedami: nisi 'prišel tako daleč'. Nič ni narobe s tem, če nekoga vprašaš za mnenje, čeprav imaš svojega, vsaj ti, že zelo razdelanega. Razmeroma hitro (v treh letih) sta polizala med, res pa je tudi, da se veliko zvez konča veliko prej. Eden glavnih problemov zvez, v katerih zmanjka medu, je, da si tega eden ali oba tega enostavno ne priznata in tako ali drugače odlašata in zavlačujeta z neizogibnim koncem v upanju, da se bo pojavila rešitev nečesa, čemur ti praviš 'križ' (je bilo res taki hudo?). 'Rešitve' kot je bila na primer vajina, skupno stanovanje. Na začetku, ker je nekaj novega, od dogovarjanja do opremljanja in urejanja, je to vznemirljivo, predvsem pa odvrača pozornost od problemov. Nekateri pari celo mislijo, da lahko probleme v razmerju rešijo tako, da si omislijo otroka, ki prej ali slej zaradi nerešenih ali nerešljivih problemov postane nekaj, kar nikoli ne bi smel postati: nov problem.

Po tvojem sta bili zadnji dve leti vajine petletne zveze 'križ': zaradi nepripravljenosti ali nesposobnosti za sklepanje kompromisov (kakšnih kompromisov?) in pogovore (o čem?) Sam mislim, da morajo biti kompromisi nekaj spontanega, nekaj, o čemer se ni treba kdo ve koliko pogovarjati, dogovarjati, pogajati … Ko se enkrat začnejo takšni pogovori , vodijo, vsaj po mojih izkušnjah, samo v vse več pogovarjanja … Tale tvoj med mi je dal misliti. Kaj natančno pomeni, da se je polizal!? Kje se je to najbolj poznalo? Velikokrat se najprej in najbolj pozna v postelji. Mislim, da ga je treba nabirati sproti, da ga ne zmanjka. To ni mogoče, če je zveza postala postana, takšna pa postane zaradi ohladitve ljubezni. Oživljanje ljubezni, ki je minila, je nekaj podobnega bičanju mrtvega konja.

Stalni prepiri, posebej o banalnostih (vse prav pride za prepir) in sanjarjenje o samskem življenju so zelo zanesljiva znamenja ohladitve ljubezni. Zdaj, ko ti odgovarjam, je minilo že precej več kot pet dni tvoje samskosti. Sta morda spet skupaj? Ali že bolj sproščeno uživaš samske dni? Seveda jo pogrešaš, seveda bi ti pasala njena družba, seveda se sprašuješ, ali si se prav odločil, seveda v tvoji mislih prevladujejo lepe reči, ki sta jih doživela skupaj  saj sta bila skupaj pet let, ki jih ne moreš pozabiti v petih dneh. Tudi ne v petih tednih. Zmeden si in zbegan, a zdi se mi, da na vajino 'ločitev' vse preveč gledaš skozi njene oči (ona je zelo razočarana, opazil si, da te res močno ljubi, fina punca je). Ne gre za '(ne)pravilnost' tvoje odločitve, da jo pustiš ((ne)pravilno za koga?), ali za vprašanje 'ali si zaj…' (zaj… kaj?) O svojih čustvih praviš 'opazil sem, da mi punca še vedno veliko pomeni' in 'vseeno jo imam rad'. Vzemi si še nekaj čaasa, da si boš na jasnem, kaj to pomeni, pa ne samo zaradi sebe, ampak tudi zaradi nje, da je ne boš s hitenjem k njej že naslednji dan ali čez teden ali mesec dni spet pustil in na novo razočaral. Morda pa bosta spet odkrila med, čeprav po dveh letih, ki si jih imel za 'križ,' nisem ravno optimist.

Srečno obema, tako ali drugače.