Živjo, Jaz (oziroma Ti)! Temperament ne more biti opravičilo za zmerjanje in poniževanje ljubezenskega partnerja. Temperament ali mačizem tudi nista razlog za njegov odnos do tebe. Mislim tudi, da ne gre za posledice dvojne osebnosti, ene prijazne in slabovestne, ki prinese rožico in se opravičuje (se to dogaja, ko bi kaj rad, na primer seks?), in druge, ki te zmerja, ti govori, da si neumna in ti nenehno očita, da vlagaš manj denarja v stanovanje kot on (toliko kot lahko, a ne?) in da po cele dneve nič ne delaš (domnevam, da to ni res). Pogosto takšne agresivne izpade sproži tudi alkohol (in vino veritas pa to ... ). Bojim se, da je njegovo povsem nesprejemljivo, nesramno in poniževalno vedenje do tebe posledica obžalovanja tega, da sta zaživela skupaj in prepričanja, da nisi dovolj 'dobra' zanj, in da so trenutki prijaznosti, rožic in opravičil trenutki, ko ga zaskrbi, da je šel predaleč in da ti bo res tako presedlo, da ga boš zapustila, on pa ostal brez vsega, kar narediš zanj, posebno pa brez seksa, ki mu je vedno na voljo – kar je mimogrede, bodimo realisti, glavni razlog, da se mlad moški odloči za življenje v dvoje. To mi pove, da ima problem tudi s samim seboj, da ni tako zelo prepričan vase. Sprašujem se, kaj šele bo, če se vse to dogaja že zdaj, ko sta skupaj šele tretje leto. Ne bi se smelo dogajati. V nobenem razmerju. Nobeni ženski, pa tudi nobenemu moškemu. Mislim sicer, da mnogi pari prehitro vržejo puško v koruzo, ko se pojavijo problemi, a tvoj problem je žal eden izmed tistih, zaradi katerih bi ti svetoval, da mu zelo jasno poveš, da ga boš ob prvem naslednjem izpadu zapustila, in da to potem tudi narediš. To, kar se ti dogaja, po mojem ni nič drugega kot čustveno zlorabljanje partnerja, ki se žal lahko samo še poslabša.