V vsem tem času pa je že bila v partnerskem odnosu s sedanjim možem (1 mesec po prihodu iz tujine sta se poročila). Za nek drugi tatu je dejala, da ji predstavlja upanje (več ni pojasnila). Ima še druge tatuje, pri katerih po mojem mnenju ne gre zgolj za umetniške poslikave, ampak prej zaznamujejo neke življenjske preizkušnje. Ne znam si razložiti, a 6. čut mi govori, da je svojega moža/partnerja prevarala še s kom (za to nimam sicer nobenega dokaza). Nekoč mi je v šali rekla, da si je takrat, ko me je prvič videla, pri sebi sebi dejala, »da za 'ponucat' že bom« (v vsaki šali je lahko tudi nekaj resnice, pa tudi odnos do sočloveka). V odnosu sem opažal, da potrebuje nenehno potrditev. Kljub temu da sem se ji stalno posvečal, je nenehno želela, da ji rečem, da jo imam rad, da je lepa itd. Zanimiva se mi zdi tudi njena zgodba z njenim možem, ki dela v vojski in je bil že dvakrat na mirovnih misijah, ki sta trajali po 6 mesecev. Povedala mi je, da je po tem, ko se je prvič vrnil z misije, potreboval kakšen mesec, da se privadi na družinsko življenje, drugič, ko se je vrnil iz misije, pa je ona potrebovala določen čas, da se je ponovno privadila nanj. Rad bi povedal, da je ne obsojam, ker verjamem, da smo vsi ljudje s svojimi potrebami, da takšno življenje gotovo ni lahko in da zahteva veliko odrekanja (sam česa takega ne bi zmogel). Kar pa se tiče mojega odnosa z njo ... Ko sem šel pred kakšnimi 4 meseci delat v tujino, sva bila prvi mesec v kontaktu, celo usedla se je na avion in me prišla obiskat za podaljšan vikend (doma je rekla, da gre na službeno pot). S tem mi je dala po eni strani vedeti – vsaj jaz sem si to tako razlagal – da ji ni vseeno zame. Po njenem odhodu pa so se začele stvari nekako ohlajati. Jaz sem imel določen zdravniški pregled in ji nisem pisal skoraj dva tedna. Nato sem prišel do spoznanja: če je ne bom kontaktiral, me tudi ona ne bo. Ne vem, mogoče je šlo za spopad egov, kdo bo prej popustil. Kasneje sem jo poklical, ker nisem več zdržal, in jo vprašal, zakaj mi ne piše, ne kliče. Iz njenega glasu je bilo moč razbrati, da se je dodobra ohladila. Povedal sem ji, da je nisem klical in ji nisem pisal, ker sem pričakoval, da bo čutila empatijo in me poklicala (se strinjam, zelo otročje z moje strani). Nenazadnje sem bil jaz tisti, ki je bil daleč od doma, ona pa je bila v varnem zavetrju doma in v objemu svojega partnerja, družine, prijateljev. Najbolj me je zabolelo, ko sem v njenem glasu slišal, kako zelo se je ohladila. Nisem človek, ki takoj, ko malo zapiha burja, dvigne jadra in gre. Sem človek, ki se rad bori, ki se ne vda takoj v usodo, a tudi človek, ki ni pripravljen prositi za ljubezen. Po tem telefonskem klicu se kak teden nisva slišala ali si tipkala. Za veliko noč mi je poslala čestitko, za katero sem se ji zahvalil. A tudi v tem pisanju je bilo moč zaznati, da je postala zelo – ne vem, ali je to pravi izraz – ravnodušna in ni pokazala večjega zanimanja zame. Ko sem ji na primer poslal sliko določene rože, jo je pokomentirala, ko sem ji poslal sliko sebe, pa je molčala. Dva dni po veliki noči sem se odločil, da ji napišem pismo, v katerem sem ji razkril svoja čustva do nje, hkrati pa sem ji na lep način dal vedeti, da je ne želim več v svojem življenju. Kot sem rekel, sem borec, a le do neke meje. Ko vidim, da nekdo želi, da ga prosim za ljubezen, ko vidim, da nekdo hoče, da klečeplazim za njim, pa se raje umaknem, ker sem mnenja, da to nima zveze z ljubeznijo, pač pa ima zgolj s podrejanjem, manipuliranjem in odvisnostjo od druge osebe. Ne razumite me narobe – sem za enakovreden partnerski odnos, nisem pa za podrejanje. Mislim, da je zelo pomembno, da človek ob izkazovanju ljubezni in spoštovanja do druge osebe ne pozabi, da mora imeti rad tudi samega sebe. Enostavno sem si rekel, da ne želim živeti življenja njenega zakonskega partnerja, ker mislim, da to nima dosti skupnega z ljubeznijo, pač pa, kot sem že omenil, s podrejanjem osebe, ki se ne ceni dovolj in ki se boji, da se ne bo znala postavit na noge, če bo ostala sama v življenju. Dobil sem občutek, da bi se, če bi ostal v tem odnosu, to, kar se sedaj dogaja njenemu partnerju, zgodilo tudi meni in da gre samo za vprašanje časa. Dopuščam sicer možnost, da se motim, dopuščam možnost, da ne vidim celotne slike, dopuščam pa tudi možnost, da volk menja dlako, nravi pa ne. Pred tremi meseci sem prekinil ta odnos, ampak tako zelo jo pogrešam ... Kar ne gre in ne gre mi iz glave.

Pozdravljen! 

Pravzaprav me nisi vprašal za nasvet ali mnenje, pa ti ga bom vseeno na kratko napisal. Tako kot je napovedala ta tvoja “skrivnostna” poročena dama, ki si je s teboj želela le kratko afero – nič več in nič manj. Mislim, da je veliko povedala, ko ti je v šali dejala, »da za ponucat boš”. Na ta način ne razmišljajo samo nekateri moški, ampak tudi nekatere ženske. Mislim, da redno odhaja iz svoje glavne zgodbe (mož), se za krajši čas poda v zgodbice, kot je vajina, in se vrača v glavno zgodbo. Vsekakor ti je v kratkem času dala veliko “materiala” za razmišljanje o samem sebi, o njej in ženskah na splošno, pa tudi o različnih razmerjih, "legalnih" in "ilegalnih". “Ponucala” te je, in izgubila zanimanje zate, se ohladila, še preden si si “prislužil” tetovažo na njenem telesu. Prej ko se boš sprijaznil s tem, prej jo boš nehal pogrešati in prej jo boš pozabil. Več sreče v naslednjem razmerju.