Živio, Anonimna! Tvoja razdvojenost je povsem normalna in naravna in se zaradi nje ne jezi nase. Pri dvajsetih letih je bolj normalno in naravno, da razmišljaš o tem, kaj vse bi še lahko doživela (z drugimi fanti), kot pa to, da si želiš z nekom biti 'do konca življenja'. Ljudje smo različni: nekateri najdejo partnerja za vse življenje pri tvojih ali še mlajših letih, drugi nikoli. Vsi se po določenem času začnejo pogovarjati o skupni prihodnosti, nekateri kar tako, neresno, drugi zelo resno. Nekateri že po dveh letih ali že prej vedo, da je to ... to, da so srečali partnerja za vse življenje, drugi si vzamejo precej več časa/let za to, da se odločijo z nekom biti 'do konca življenja'. Naj nekoga še tako ljubiš, je to strah zbujajoče. Ker imamo samo eno življenje ... Ne vem, kaj natančno ti razmišljaš, ko razmišljaš o tem, kaj vse bi še lahko doživela (z drugimi fanti), domnevam pa, da ne razmišljaš o izletih v naravo, ampak o ... seksu. Najbolj iskren je bil v tem oziru hollywoodski veteran in zadnjih trideset in več let zagrizeni samec Jack Nicholson, ki se je enkrat vseeno poročil. Priznal je, da je ves čas poročnega obreda razmišljal samo o tem, ali to pomeni, da ne bo nikoli več nobene ženske videl gole v živo in da ne bo spal z nobeno žensko več ... Njegov strah je bil, kot vemo, povsem neupravičen.
Zelo mlada si. Končaj faks. Ne hiti. Tudi če se tvojemu fantu 'mudi', ker je pač šest let starejši. Uživajta ljubezen, njene dneve in noči, brez pretirenega obremenjevanja z natančnim načrtovanjem prihodnosti. Če vama je usojeno, bosta končala skupaj in si ustvarila družino ...