Živijo! Malo stvari je hujših kot biti ujet v razmerju, v katerem manjka vse ključno (ljubezen, toplina, razumevanje), posebej če je obenem seks katastrofalen (in tak, kot ga opisuješ ti, je res katastrofa). Ne bom te gnjavil z vprašanjem, zakaj si prva leta, pred rojstvom otroka, ki prinese veliko spremembo (bojim se, da zelo veliko parov vztraja skupaj samo zaradi otrok – več kot si mislimo, čeprav bi bilo za mnoge otroke bolje, da ne bi), vztrajala v razmerju, v katerem je bil seks katastrofa, ker preteklosti ne moremo spremeniti. Osredotočiva se na sedanjost. Najprej na seks. Prav imaš, najboljša cvetka tvojega partnerja je res tista, da si imela enako časa za orgazem kot on... Pet minut brez predigre!? Mislim... Očitno je, da nima pojma o ženskah, pa tudi da se ni nikoli potrudil, da bi se izobrazil in izpopolnil. Za vajin katastrofalni seks si seveda sokriva, draga moja, ker si ga prenašala, ga dovolila in se očitno vsaj v preteklosti sprijaznila z njim. In še vedno pristajaš nanj... Če že tri leta razmišljaš o tem, kako bi ga zapustila, in če ne moreš več živeti z njim, potem je verjetno nesmiselno, da ti rečem, da si odgovori na vprašanji, kot sta: "Se lahko stanje popravi? Boš kdaj obžalovala to odločitev?" Za vaju ni druge poti: morata se raziti. Čim prej, toliko bolje. Ne samo zaradi tebe in tvojega psihičnega zdravja, ampak tudi zaradi otroka in njegovega psihičnega zdravja, saj gotovo sliši in vidi vsaj del vajinega stalnega prepiranja. In čuti pomanjkanje topline, ljubezni in razumevanja med vama. Najprej moraš sama s seboj iskreno razčistiti, česa se bojiš. Tega, da boš ostala sam(sk)a? Ne boš, v vsakem primeru pa ti bo bolje, kot ti je zdaj. So skrbi morda finančne? Vedno se najde rešitev. Zakaj se bojiš, da ne bi več videla sinka (svojega malega angelčka)? Se bojiš samo njegovega jeznega odziva? Misliš, da bi lahko postal nasilen? Ne dovoli, da manipulira s tvojimi čustvi... Glej, tudi on se nima dobro v tem razmerju in mu je treba odpreti oči. Je mogoče, da bi sedla za mizo in se pogovorila? Je mogoče, da mu odkrito poveš del tega, kar si povedala meni (ne omenjaj seksa, ni potrebno): da mu poveš, da je vajino razmerje brez prihodnosti, ker v njem ni ljubezni, topline in razumevanja, in dodaš, da bi bilo za vse tri najbolje – tudi zanj, posebej pa za otroka – najbolje, da gresta narazen? Povej mu, da se bojiš, da bi s stalnimi prepiri in hladom v razmerju slabo vplivala na otroka. Če ima neskončno rad tamalega, bi to moral razumeti. Če misliš, da ne bo šlo, in misliš, da civiliziran miren pogovor odpade, obstaja tudi druga, veliko dolgotrajnejša metoda (neke vrste državljanska neposlušnost), s katero partnerja počasi pripraviš do tega, da te on zapusti: enostavno nehaš početi vse, kar počneš zanj in z njim, od seksa naprej (to ti ne bi smelo biti težko), ne kažeš nobenega interesa zanj, se tako rekoč ne pogovarjaš z njim, hodiš po svoje, se družiš po svoje, ga enostavno izklopiš iz svojega življenja.
Preberi si prosim tudi odgovor, ki sem ga napisal tvoji "kolegici" Obupani, ki ima podobno težavo kot ti. Obupana je hotela predvsem vedeti, kako začeti pogovor o razhajanju.