Skoraj vsak vikend med korono celo med tednom redno hodi v hribe. Mene to ne moti, razen, da meni včasih sploh ne pove, kam gre, samo otrokom in da si moramo sami za vikend kuhati. Pa kuhanje sploh ni problem, ker med tednom, ko je ona v službi, sem jaz sebi in hčeri kuhal kosila. Pravi, da lahko hodim zraven, meni pa ni do tega, da bi vsak vikend hodil v hribe, razen včasih, ko gremo vsi skupaj. Ona si v hribih najde svoj mir in ko hodi sama, mislim, da beži pred problemi. Vedno sem si vzel čas za otroke zraven vsega dela, ki ga imam. Skoraj vsak dan sem jih jaz vozil v šolo in šel po njih. Pravi, da si naj tudi jaz najdem svoj hobi. Sem si ga že našel, samo denar še privarčujem in si kupim nazaj svoj motor. Dvakrat pred novim letom mi je že grozila, da bo šla, ker nimava nič več skupnega, samo do novega leta še počaka, ker noče pokvariti hčeram praznikov. Pa se potem to še ni zgodilo. Pred enim leto pa sem jaz požrl svoj ego in se spustil malo nazaj in se začel več pogovarjati o najinih problemih in se lepše obnašati. Niti enkrat se nisem zadrl na ženo. Ona pa na mene kar nekajkrat. (Saj vem sedaj boste vse pisale, da sem si sam kriv, ker se prej nisem dosti lepo obnašal do žene). Pa ni tako, sem se prej tudi lepo obnašal, ker sem zelo prijazen in dokaj kulturen človek. Zadnjo leto se je res spremenil odnos, veliko več sva se pogovarjala in reševala težave. Ampak jih še nisva rešila. V času korone je bila doma, ker dela v turizmu in je bilo še vse slabše. Predlagal sem, da greva k zakonskemu terapevtu in je rekla, da pred leti jaz nisem hotel, sedaj pa ona ne bo več poizkušala. Predlagal sem, da sva skupaj še tako dolgo, da bo najmlajša polnoletna. Pa je rekla, da takrat bova pa že oba dosti starejša, da si poiščeva novi zvezi. Sedaj sem pa tudi sam ugotovil, da tako dolgo čakati je res brez veze in se mučiti. Najbolj bodo prizadete hčerke, ker smo kar zelo povezana družina. Sicer pa nekaj že vedo, da najbolj ne štima med nama. Najbolj pa me je prizadelo pred enim mesecem, ko sva imela obletnico poroke, sem predlagal, da greva skupaj nekam na dopust. Zaradi korone lahko samo po Sloveniji ali Tenerife kot pred petimi leti na obletnico. Pa je rekla, da si ona ni zaslužila iti z mano. In je točno na najin dan šla s sodelavko in kolegicami za štiri dni v Bohinj. (Saj vem, zdaj boste vsi pisali, da ima drugega in ne vem kaj, ampak jo zelo dobro poznam in vem, da ga nima, čeprav sem že tudi jaz kdaj sam bil skeptičen.) Tisti dan sem se pa jaz odločil, da temu naredim konec. Ko je prišla domov, sem ji dal konec in ji rekel, da ima natanko eno leto časa, da si urediva najin odnos. Drugače naj vloži za ločitev (ker je že grozila z njo pred leti) in naj se odseli, jaz pa bom moral urediti njen finančni vložek v hišo in ostaneva najboljša prijatelja še naprej. Oba izgledava še dokaj mlada in lepa in vem, da bi si v kratkem lahko našla nove partnerje. Prosim za vaše nasvete, kaj ima sploh še smisel vztrajati s tako osebo ali je boljše iti vsak svojo pot. Moja odločitev ni lahka, ker jo imam še vedno zelo rad. Zelo me bo bolelo, če bo imela drugega. Prav tako bom moral dati iz svojega podjetja ves dohodek, da bom lahko poplačal njen del vložka. Podjetje pa zapreti in iti nazaj v službo, drugega mi seveda ne preostane. Je pa res, da tudi, če ostaneva skupaj, ne bo več tistih mehurčkov in ljubezni, kot so bili pred leti. Če si pa poiščem novo partnerico, bo pa od kraja sigurno spet zelo zanimivo. Ker brez ljubezni in seksa mi živeti ni … Zato moja odločitev vsekakor ni lahka! Hvala za nasvete in pomoč. Lep pozdrav, Vaš bralec, 41 let

Pozdravljen 41-letnik!

Nisem rad razdiralec razmerij in zakonov, edina neke vrste dogma, ki jo “prodajam” tudi v tej rubriki, pa je: imejmo razmerja in zakone, kakršnih si želimo, ne pa takšnih, ki si jih ne želimo. Ne vem, v kolikšni meri je vajin zakon postopoma uničila opisana “materializacija” (hiša, kmetija in tako naprej), katere žrtve smo v takšni ali drugačni obliki vsi, vem pa (po tem, kar si napisal), da je vajin zakon uničen, in da ga nič ne more rešiti. Ko ženska (ali moški) raje hodi v hribe kot seksa s partnerjem, je razmerje/zakon “kaput”. 

Pri vama je najboljši oziroma najslabši dokaz tega to, da že dve leti nista seksala. Ne pusti ti, da se je dotakneš. Čutiš, da se ji gabiš. Tako gabiš, da se brani svojih dotikov. Tudi vsa ta pogajanja, vse to “tehnično” dogovarjanje o tem, kako ublažiti posledice vajinega razhajanja za hčerki, je dodatno znamenje, da sta oba zaključila s tem poglavjem vajinega življenja. Brez ljubezni in seksa je težko živeti, si napisal. Prav imaš. Predvsem pa je nesmiselno živeti brez ljubezni in seksa (nekaterim je težje brez seks kot ljubezni, nekaterim pa ravno obratno!). Velike odločitve niso lahke, vendar tudi sam veš, da je vajina ločitev za vaju edina rešitev. Otroci, posebno v letih, ki jih imata vajini hčerki, imajo odlične čustvene radarje. Čutita in dobro vesta, kaj se dogaja v vajinem propadlem zakonu, ki ga noben “hobi” ne more rešiti. Z nesmiselnim podaljševanjem te agonije jima bolj škodita kot koristita. 

Zato kar pogumno, razumno, pametno, prijateljsko in tako, da bo za vse štiri dobro, pojdita narazen. Napisal si, da oba izgledata še dokaj mlada in lepa in da veš, da bi v kratkem lahko našla nova partnerja/partnerje. To je “bonus”, vendar ne hiti v novo resno razmerje. Upam, da boste res rešili zadeve tako, da bo za vaju in vajini hčerki čim bolje. Srečno!