Živjo, Punca žalosti! V žalovanje (za svojci, prijatelji in drugimi) sem se poglobil pred časom ravno zaradi te rubrike oziroma vprašanj, povezanih z enostranskim koncem razmerja. Zakaj? Zato, ker mnogi, večinoma ženske, vendar tudi moški, ki jih zapusti partner(ica), odreagirajo zelo podobno ali enako kot bi šlo za smrt najbližjih. Za izgubljeno ljubeznijo žalujejo skoraj povsem enako ali enako kot bi jim umrl nekdo izmed najbližjih. Zaradi vsega, kar sem prebral o žalovanju ob smrti najbližjih, vem, da različni ljudje žalujejo zelo različno, vsakdo na svoj način. Žalovanje oziroma žalost ob smrti najbližjih je povsem nepredvidljiva po trajanju, po globini, po vsebini. Lahko se konča, pa se vrne. Lahko traja zelo dolgo. Nekateri žalost skrivajo, drugi je ne morejo skriti. Nekateri ne morejo jokati, drugi morajo jokati.

Nekateri žalujoči potrebujejo družbo in tolažilne besede drugih, drugi prav nasprotno potrebujejo samoto in nič drugega. Povsem normalno je – tako poznavalci - da se žalujoči želi začasno osamiti. Je tudi povsem normalno, da se je tvoj fant, s katerim sta skupaj šest let, zaradi smrti zelo dobrega prijatelja “popolnoma spremenil, se zaprl vase, se noče več pogovarjat” in da že pol leta ni seksal s teboj? Bodiva stvarna. Mislim, da ne. Mislim, da je to zelo pretirana reakcija na smrt zelo dobrega prijatelja in nekako si ne morem predstavljati, da bi jo lahko povzročila samo žalost. Tudi agresivna reakcija na tvoj predlog, da bi se posvetoval s psihologom, mi ni všeč. K psihologom ne hodijo samo “nori”. Da bi vedela, kako mu lahko “pomagaš” moraš najprej vedeti, zakaj se je v resnici tako zelo dramatično spremenil. Po šestih skupnih letih si to – ne oziraje se na vso njegovo žalost – vsekakor zaslužiš. Tako prelomni dogodki kot je smrt najbližjih včasih nekatere ljudi pripravijo do tega, da se zavedajo tudi svoje smrtnosti in se poglobijo v svoje življenje, in prihodnost, se začnejo spraševati ali je to, kar počnejo v sedanjosti res to, česar se želijo.

Del tega poglabljanja lahko postane tudi njihovo razmerje, vajino pa je bilo, če sem prav razumel, malo pred smrtjo njegovega prijatelja na prelomnici: pogovarjala sta se že o skupnem življenju (vselitvi pod isto streho). Samo on ti lahko pove, ali je to… to: ali je ta njegova polletno popolna oddaljitev in odtujitev od tebe tudi posledica dvomov v vajino razmerje, ljubezen in skupno prihodnost. . Bodi neposredna. Vprašaj ga. In mislim, da ti bo ob tej “iztočnici” hitro povedal, da je to…to, če je to… to, če mu boš povedala, da ga sicer ljubiš in da bi zanj naredila vse, da bi bil srečen, vendar dodala, da se ti zdi, da njegovi oddaljenosti ne botruje samo prijateljeva smrt, in da tako kot je med vama zdaj ne more biti več prav dolgo. Jasno mu mora biti, da bo kmalu izgubil tudi tebe, če bo vztrajal pri sedanjem vedenju in ravnanju. Bodi pripravljena na... vse. In... najlepša hvala za uvodne besede.