Draga bralka!

Jaz ti lahko svetujem marsikaj, ne morem pa vedeti, ali boš “dovolj močna”, da te bo ta, po tvojem, “norost” minila. V ljubezni ni pravil. To, da se poročiš zaradi velike ljubezni, ni “garancija”, da bo ta zadnja. V petnajstih letih se tudi največji ljubezni zgodi marsikaj, kot si sama ugotovila. Zaradi različnih razlogov se lahko ohladi. Tudi povsem mine. Če bi se lahko pogovarjal s teboj na štiri oči, bi te najprej vprašal: si prepričana, da si se v tega “drugega” zaljubila? Si se res? Je možno, da vedno misliš nanj samo zaradi vse te evforije, ki jo prinaša afera na svojem začetku? Da ti je po petnajstih letih zakona manjkalo vse to, kar doživljaš s tem drugim moškim? Da gre samo za čustveno-seksualnio “norost”, ki lahko enako hitro kot pride tudi oddide? Ne bodi jezna nase.

Se zgodi tudi v “boljših” družinah, kot so nekoč rekli. Kljub družinski sreči in zadovoljstvu ti je v zakonu očitno nekaj manjkalo, da si preverala moža. Po eni strani praviš, da s tem moškim, s katerim si prevarala moža, nočeš imeti nobenih stikov več, po drugi pa, da vedno misliš nanj in da celo razmišljaš o ločitvi, čeprav veš, da bi partnerja s tem prizadela (gotovo veš, da bi prizadela tudi vajina otroka, posebno zato, ker ste zelo srečna in zadovoljna družina). Vse seveda ni odvisno samo od tebe. Veliko je odvisno od tega, kako vajino afero doživlja tvoj ljubimec. Ti je vsaj približno jasno, kaj on pričakuje od vajine afere? Kaj več od popestritve domačega seksa (če je poročen)? Kaj več kot novo črtico na vzglavju svoje postelje (če je samski)? Kako bi se odzval, če bi mu omenila svoje misli o ločitvi? Bi se razveselil ali prestrašil? Kaj naj ti svetujem v tem času zmedenosti in obupanosti? Predvsem nobenih prenagljenih odločitev.

Vzemi si čas. Predvsem zato, da ne boš takšne ali drugačne odločitve nekoč obžalovala. Odloči se, ko ti bo jasno, kaj je prava odločitev zate. Misli nase. Samo enkrat živimo. Ljubimo pa lahko večkrat. Srečno!