Brane, pomagaj!

'Zelo lepo ravna z mano, je ljubeč, topel, zabaven, obožuje seks z mano, ampak ...'

Brane Kastelic

21. 12. 2022 05.00

Pozdravljen! Hvala za vaš moški pogled na medspolne odnose. Rada berem to vašo rubriko, večinoma se tudi strinjam z vašimi odgovori. Nekaj sem se pa tudi naučila od vas o moškem funkcioniranju v odnosih. Moja težava je taka: oba s partnerjem sva stara okoli 55. Skupaj sva nekaj več kot eno leto. Ne živiva skupaj, videvava se tedensko, preživiva 2 do 3 dni tedensko skupaj, včasih se pa ne vidiva 10 dni. Tako je zaradi njegovih obveznosti. Jaz sem stabilna in neobremenjena s prejšnjimi odnosi, podjetnica, mama odraslih otrok, živim sama. On je univerzitetni profesor, živi sam, otroci so že veliki in so pri materi. Je skromen človek, dober oče, dober moški, dober profesor in dober ljubimec. Po osnovni izobrazbi je iz vojaških voda, v njegovem življenju so red, red in disciplina. Najin seks je krasen od prvega do zadnjega dneva, oba uživava, oba dajeva, oba prejemava. Kaj je narobe? Vem toliko, kot menda moram vedeti (po njegovo). Ženo je zapustil že davno. Ni pomembna. Potem je pred menoj bil v zvezi pet let, njegova partnerica je odhajala k ljubimcu, pa se vračala k njemu, ko jo je ljubimec zapustil, pa se spet vračala in spet odhajala. Pravi, da se je to razmerje zaključilo pred tremi leti. Da je v zvezi zelo trpel, a da jo je prebolel. Da je poskušal že pred mano s kakimi ženskami, a ni šlo, da sem jaz prva, ki sem spet vzbudila njegova čustva. A da se boji, strahovito boji ... Pravi, da je zaradi izkušnje iz pretekle petletne zveze "emotivno defekten". Potrpežljiva sem z njim, strastna sem, zvesta in razumevajoča, ne vdiram v njegovo intimo. Zelo lepo ravna z mano, je ljubeč, topel, zabaven, obožuje seks z mano tako kot jaz z njim. Ima še dejavnosti zraven službe, večino prostih dni vseeno preživi z mano. A njegovo vedenje se spreminja, kot da ima dve vodilni osebnosti. Če zazna najmanjšo kritiko ali nestrinjanje, zledeni v sebi in postane nedostopen. Ne prenese občutka, da nekdo pritiska na njega. Čutim, da me odriva od sebe, ko se počuti zavržen, zavrnjen. Pustim ga pri miru, ne paničarim, ne jokam, ne grozim, ne izsiljujem ... Rečem mu, da jaz njega ne bom nikoli zapustila, dokler se drži pravil, potem, ko ga to počutje mine, me znova išče ... To se je že večkrat ponovilo, ta 'push-pull' situacija. Sam pravi, da je "svadljiv". Obmolkne in se umakne. Postavila sem pravila, zelo kratka: spoštovanje in zvestoba. Tukaj je meja, čez to se ne sme. Vidim, da se ta njegova emotivna eksplozivnost umirja. V tem letu, odkar sva skupaj, sva se navezala, vzpostavlja se zaupanje med nama. Imava se fino, zezava se, debatirava o politiki, o zgodovini, o dogodkih v svetu, se cartava in nenehno dotikava drug drugega. Moje osebne teme posluša z zanimanjem, takoj bi pomagal, o njegovih ne smem spraševati. Zavedam se, da imam opravka z emotivno motenim moškim, morda celo nekoliko osebnostno motenim ... Človek bi rekel, da je tisti nori profesor ... A ima v življenju pomembne funkcije, ki jih brez težav opravlja. Ni imel dosti dolgih zvez v življenju, to med nama on sam šteje že med dolgo zvezo. A po moje tudi kratkih ni imel, ni tip za eno noč, tako je sam rekel. Ne vem, kot pravim, o takih stvareh ne smem spraševati. Rada ga imam, potrpežljiva sem. Čutim in vidim, da me ima rad, dober je do mene in nikoli ni niti verbalno grob, razen enega izbruha čisto na začetku zveze, ko mi je napisal nekaj verbalno žaljivega. Prebrala sem vse, kar sem našla o relacijski travmi, hočem ga razumeti. Ne govorim o tem, čakam, ko/ali bo on spregovoril. Boli me to odmikanje, trikrat sem že mislila, da me je zapustil. Nima pravzaprav čustvenih stikov z nikomer, razen z bivšo družino. In z mano. Mi smo ves njegov bližnji svet. Vse druge relacije je zrušil, z mamo, bratom, z bivšo ljubico. Težko mi je, ko se oddalji, ko prekine komunikacijo, zato vam pravzaprav pišem. A ima taka zveza prihodnost? Se tak moški kdaj uspe osvoboditi travm iz preteklosti? Da se več ne bo bal zapuščanja? Bolečine? Da bodo te vedenjske amplitude vedno manjše? Seksi sem, imam še super postavo, enormno življenjsko energijo, topla sem in nežna, a tudi močna, in življenje me je naučilo potrpežljivosti in sprejemanja. Pravi, da mu je lepo z mano. Da je vse v redu z nama. Da sem ga spet pripeljala v ljubezen. Potem rečem en napačni stavek in vse zgrmi nekam v prepad ... On pa nedostopno oddaljen. Kaj pravite? Hvala za odgovor, bralka

Pozdravljena!

Ponavadi samo enkrat preberem "vprašanje", pa se mi v mislih že sproti oblikuje mnenje o "problemu". Vašega sem prebral dvakrat in se še potem vračal k posamičnim delom, potem pa mi je kliknilo. Spoznal sem, da pri razmišljanju o vašem problemu ponavljam vašo napako. To je nekaj, čemur v angleščini z eno besedo rečemo "overanalyzing". Pretiravanje pri analiziranju, analiziranje na veliko potenc. In kaj se zgodi? Zaradi gozda ne vidimo drevja. V vašem primeru je gozd na videz kompleksna zmes emotivne defektnosti, vedenjske amplitude, averzija na kritiko in pritisk, "svadljivost" (naj prevedem za vsak primer: prepirljivost), relacijske in druge travme iz preteklosti, odkimavanja in umikanja, in tako naprej. Od tod pretirano pregloboko analiziranje tega moškega.

A je seksi stabilni in s prejšnjimi odnosi neobremenjeni 55-letnici s še super postavo, enormno življenjsko energijo, toplino in nežnostjo treba prenašati vse to že po enem letu zveze? Zakaj že? Zaradi krasnega seksa, zezanja, debat o politiki in tako naprej? Želite biti partnerica in ljubimka ali tudi osebna terepavtka? Ga želite s pomočjo tega pretiranega analiziranja spremeniti, spreminjati, prikrojiti, predelati po svojih zamislih? Težka bo. Velika večina moških ni zares kompleksnih (seks z občasno felacijo, crkljanje ega z redno hvalo, pa priprava dobre večerje vsaj tu in tam, pa je že kar v zadosti nebesih tudi, če jih ni devet). Tudi ta vaš profesor ni tako kompleksen, kot se portretira (krivi druge, posebno eno žensko). Očitno pri vas že dobi vse, kar potrebuje dvakrat do trikrat tedensko, in to je to, toliko je pripravljen tudi dati. In nič več, prej še manj, če se včasih ne vidita deset dni.

Vsa ta njegova zgodovina, samorazglašena emotivna defektnost, "svadljivost" in drugo so, pa naj so resnični ali ne, samo samozaščita pred zavezanostjo resnejšemu odnosu, na primer skupnemu življenju. Seveda mu je lepo z vami. Čutite, vidite, da vas ima rad, dober je do vas ni bil niti enkrat verbalno grob (razen enega izbruha celo na začetku zveze)? Slišite pa tega ne? Po njegovem je vse v redu z vama (tako kot je, kajne, nič več od tega pa mu očitno ne diši). Iz katerega saharinskega filma pa je fraza o tem, da ste ga spet pripeljali v ljubezen? In kaj sploh to pomeni? In res, en, po njegovem vaš napačen stavek in vse zgrmi nekam v prepad, on pa nedostopno oddaljen? Kaj pravim na to? Ne, hvala.

Ženska, kot ste vi, res ne tega ne takšnega moškega ne potrebuje, če želi od moškega več kot dva do tri krasne sekse na teden. Se vam ne zdi škoda vašega časa za odpravljanje njegove čustvene defektnosti (kar prebrisano opravičilo za nepoglabljanje razmerja, saj z njim prizna svojo krivdo za omejevanje razmerja)? Marsikakšna ženska bi tudi želela vedeti, kaj natančno počne štiri do pet dni v tednu, ko ni z njo in posebno včasih deset dni? Kako? Ima pomembne funkcije? In se drži pravila: spoštovanje in zvestoba? Glede zvestobe ne vem, glede spoštovanja pa bi omenil "en napačen stavek, pa vse zgrmi nekam v prepad"? A ima vaša opisana zveza prihodnost? Mislim, da vam je že profesor sam odgovoril na to vprašanje, ko je vajino enoletno zvezo "štel" za dolgo. Kako dolgo bo še zdržal v njej? V vsakem primeru srečno in hvala za branje in "učenje moškega funkcioniranja v odnosih".