Ljudje so vajeni, da vas videvajo na odru, v filmih, ob podelitvah različnih nagrad. Se vaše življenje danes še vedno v veliki meri vrti okrog gledališča?
Ja, res je, da se moje življenje še vedno v veliki meri vrti okoli gledališča. Nič se ni glede tega bistveno spremenilo, čeprav sem uradno že v pokoju. Res pa je, da si nikoli nisem mislila, da bom tako aktivna prav v gledališču, glede na to, da ti delo vedno dajejo drugi in s tem določajo, kje se več pojavljaš.

Katera je bila tista vloga, za katero menite, da vas je najbolj zaznamovala?
Zaznamovala me je zagotovo najbolj vloga v filmu Cvetje v jeseni, čeprav je v množici drugih tudi še kakšna omembe vredna, ampak vloga Presečnikove Mete se je zagotovo ljudem najbolj usedla v spomin. Je pa dejstvo, da si takrat, ko smo film snemali, od tega je danes že več kot 40 let, nihče niti predstavljal ni, da bo film kdaj dosegel tak uspeh, kot ga kasneje tudi je.

Opažate kakšno razliko med igralci, ki so začenjali takrat kot vi, in temi, ki se trudijo uspeti danes?
Bistvene razlike ni. Igralec si ali pa nisi. Imaš talent ali ga pa nimaš. Je rojen za ta poklic ali pa ne. Edina razlika je, da imajo danes mladi igralci neprimerno več možnosti za preboj v ospredje, kot smo jih imeli mi, ko smo bili mladi. Marsikdo se s to trditvijo ne bo strinjal, ampak tako je. Ena televizija, tri gledališča – to so bile naše možnosti. Tudi po sprejemu v ljubljansko Dramo si se kot mladi igralec moral leta in leta sprijazniti z manjšimi vlogami, danes pa glavne vloge dobivajo tudi študentje Akademije.

Pred časom ste med obiskom New Yorka zboleli? Je bilo kaj resnega?
Ni bilo nič hujšega, ni bilo pa niti nič prijetnega. Imela sem hujše vnetje bronhijev in virozo, ki me je položila v posteljo. To je bilo ravno v času, ko ste imeli v Sloveniji izjemno toplo vreme, v New Yorku pa je vladala prava zima. K sreči sem imela sabo antibiotike.

Ste vseeno uspeli začutiti utrip mesta?
Seveda, res je, da nisem toliko hodila po mestu kot običajno, mimogrede to ni bil moj prvi obisk New Yorka, sem si pa uspela ogledati vse predstave, ki sem jih želela videti.

So potovanja vaša strast?
To pa od nekdaj, čeprav v New York ne grem ravno na potovanje, ampak k hčeri na obisk. Prepotovala sem že ogromen del sveta, mi je pa ostalo še kar nekaj neodkritih kotičkov. Danes so zaradi razmer v državi potovanja vse težje dosegljiva, zato si daljše pobege v daljne dežele tudi težje privoščimo.

Danes bo na sporedu oddaja Je Bella Cesta, kjer gostujete. Je bila to za vas zanimiva izkušnja?
Ja, Klemna poznam že vrsto let iz gledališča in sem se za to na njegovo povabilo z veseljem odzvala. Klemen obvlada svoj posel, to se najbrž vsi strinjamo. Izkušnja je bila še toliko bolj zanimiva, ker nisem vedela točno, kaj me čaka v studiu.

Sredi studia ste prižgali cigareto. Kako to? Ste želeli gledalcem kaj posebnega sporočiti?
Ne, posebnega sporočila nisem imela. Veste pa, da sem kadilka in da bom kadilka tudi ostala, edino če bi me zdravje prisililo k čemu drugemu. To mi veliko bolj koristi, kot vsi poskusi, ko sem to navado skušala opustiti. Ne propagiram kajenja, mladim ga celo odsvetujem. Kajenje v studiu ni bilo nikakršna provokacija, moje sporočilo je bolj v smislu, ne sramujmo se tega, kar smo, in tega, kar počnemo.