Ob tem jubileju smo z njim poklepetali tudi mi, preberite, kaj nam je zaupal.

Najprej čestitke! Srečali ste se z abrahamom. Kako sprejemate dejstvo, da se starate?
Ne sprejemam ga, enostavno, ne razmišljam, nočem razmišljati, če bi lahko, bi se nekam skril, ampak kaj naj. To je pač edina poštena stvar na tem planetu, ki gre vsem enako hitro, tako da … Je pa res, da se jaz ne staram, ampak zorim.

Vas kaj motijo rahlo osiveli lasje, zaobljen trebušček. Ste kdaj razmišljali o kakšnem lepotnem posegu, da bi ohranili svoj mladosten videz?
Ja, ko se pogledam v ogledalo, vidim spremembe, ampak sem kar zadovoljen. Ne izgledam tako slabo.(smeh) O lepotnih posegih pa, če bi želel ohraniti mladosten videz, bi se tega že poslužil par let nazaj. Sem tak, kot sem in takega naj me sprejmejo.

Pravite, da vsaj viagre zaenkrat ne potrebujete ... Večino zaslug za to ima najbrž vaša Tamara?
(smeh) Ona se samo smeji, pravi, da bolj sem star, bolj sem nor.

Okrogla obletnica ni kar tako. Pripravljate kakšno bučno in divjo zabavo?
Mislil sem, da bom šel mimo, da se ne bodo obregnili vame, ampak prijatelji mi ne bodo dali miru. Nekaj pripravljam za konec novembra, ko bom počastil res najožje sorodnike in prijatelje, ker imam dovolj zabav vsak vikend.

V preteklosti pa ste bili bolj 'divje sorte' ... kam je izginila vsa ta energija?
Uh, energije je še veliko, samo usmerjam jo bolj pozitivno.

Z leti ste vsekakor postali bolj umirjeni. Je za to 'kriva' družina, ki vas je zresnila?
Ja, zadovoljen sem v vseh pogledih in ni mi treba bežati. Lepo mi je doma, pa tudi če kdaj preskoči kaka iskra.

Za vami je tudi kar precej težko in naporno leto ... dolgo časa ste trepetali za sinka Matiasa. Kako je to vplivalo na vas?
Ja, naporno je bilo zadnje leto, tale mali nagajivček nam je dal vetra, ampak smo prebrodili vse tegobe. Zelo sem se bal, da bom izgubil oba, ampak Tamara pravi, da nas ima nekdo tam zgoraj še vedno rad, da nismo tako slabi in smo zato prestali to težko preizkušnjo in dobili možnost nadaljevati življenje skupaj še pozitivneje. Je bilo pa težko, dobesedno smo hodili po robu, ampak kot sem rekel - še smo tu!

Če se ozrete nazaj, kako ste zadovoljni s svojim življenjem?
Popolnoma ali skoraj popolnoma zadovoljen. Mogoče bi pri sebi spremenil kakšno malenkost, ampak potem to ne bi bil več jaz, zatorej, smo taki, kot smo, živimo tako kot mislimo, da je najbolje, skušamo delati dobro, odpuščati, pozabljati in potem te življenje samo nagradi. Samo opaziti je potrebno te malenkosti in drobce veselja, ki letijo vsak dan okrog nas in samo za nas.