Kje sta se spoznala in kdaj je preskočila iskrica? Kdo od vaju je naredil prvi korak?

Poznava se že dalj časa, pravzaprav sva odraščala le nekaj ulic narazen. Prve iskre so se zares zgodile, ko sem Ano kontaktiral, da bi njihov razred odpeljali na maturantski izlet s turistično agencijo, kjer sem takrat delal. V Grčijo sva nato res odpotovala, vendar ne skupaj saj ni bila izbrana naša agencija. Nato so se kar 15 let najine poti križale, videvala sva se občasno, iskrice so tlele, dokler ni Ana pred slabima dvema letoma končno razbrala mojih namigov in se prepustila najini energiji.

V medijih nista veliko govorila o vajini zvezi, ravno tako nista javno napovedovala poroke. Imata rada zasebnost?

Res je, od nekdaj nisem mešal medijskega življenja z osebnim. Vseeno pa poroke ne moreš skriti, sreče ob tem, da najdeš sorodno dušo tudi ne moreš in na nek način ne želiš skrivati zato sva v izogib objavljanju nepreverjenih in zavajujočih informacijah o naju, sedaj raje v kontaktu z mediji ter sva na voljo za intervjuje. Oba sprejemava dejstvo, da se piše o tem, sva pa veliko bolj vesela, ko novinarji pokličejo in preverijo dejstva preden napišejo svoje članke ter dobijo tudi kakšno bolj aktualno fotografijo za objavo pri članku.

Kako najraje preživljata skupne trenutke?

Najini čas nama veliko pomeni, dragocen nama je in ceniva preživljanje časa skupaj, saj sva oba zelo zaposlena. Jaz kot lastnik podjetja vsak dan vodim in sprejemam stranke, ki so željne dogodivščin v naših sobah pobega, Ana kot prodajnica za tuje trge veliko potuje in sva toliko bolj srečna, ko pride na vrsto najin čas. Ujameva se skoraj v vsem, veliko sva v naravi, skupaj uživava v športu, kuhava, se igrava z najino zlato prinašalko Asho in pobegneva na potep na morje, kadar koli se najde priložnost za to.

Kaj najbolj cenita drug pri drugem?

Oba z Ano imava podobne vrednote in ravno to je tisto, kar ceniva eden pri drugem. Najina zveza temelji na medsebojnem zaupanju, iskrenosti, optimizmu in preudarnosti. Bolj, ko sva se spoznavala, bolj jasno je bilo, da čutiva eden drugega in da lahko brez besed veva kako se drug počuti in kaj razmišlja ter nikoli ne pozabiva na razvajanje s simpatičnimi gestami v vsak dan. Vsak odnos potrebuje nego in najin je poln razvajanja z vsem tistim, kar nama je bilo všeč, ko sva se spoznala. Oba se tudi rada hecava, čeprav imam jaz pri tem ogromno prednost in Ana ''pada na štose'' za malo malico. (smeh)

Kje je potekala poroka, koliko svatov sta imela?

Zaroka je bila nekaj posebnega, presenetil sem jo, ko je prišla iz poslovnega potovanja. In tako sva potem nadaljevala tudi z organizacijo poroke, z občutkom, da naj bo nekaj posebnega, vendar brez pretiranega kompliciranja. Predlagal sem posestvo na Dolenjskem, kjer sem bil pred leti in se mi je zaradi čudovite narave, ki obdaja posestvo, umaknjenosti od mestnega vrveža, odličnega koncepta lesenih hišk, kjer se prespi po poroki vtisnilo v spomin. Ana se je takoj navdušila nad mojo idejo in sva šla v akcijo. In bilo je zares pravljično, mislim, da ne bi mogla izbrati boljše lokacije za najin dan. Povabila sva najini veliki družini in najbližje prijatelje, tako da se je z nama veselilo več kot 100 svatov skupaj z otroki.

Kakšni so bili občutki, ko sta se zagledala v poročnih oblekah?

Zase lahko rečem, da so občutki res posebni, prevzamejo te in v kombinaciji s klavirsko in violinsko spremljavo prijateljev virtuozov, se zdi, kot da čas začne teči malce počasneje, oči se hočeš nočeš orosijo, srce pa začne utripati hitreje. Ko je Ana prišla v tisti beli čipkasti obleki do mene, me je gledala z očmi polnimi ljubezni in takrat se zdi kot da ni bilo na svetu nikogar drugega razen naju.

Kakšna je bila poroka? Sta imela podobne želje pri načrtovanju?

Poroka se je pričenjala v čaru veselega srečanja sorodstev in prijateljev iz vseh koncev Slovenije ter iz tujine. Posestvo na Dolenjskem je že tako lepo samo po sebi, piko na i pa je pripravila okrasitev z dih jemajočimi aranžmaji. Moj prijatelj iz Rusije Vasilij Meljnikov, ki igra v Slovenski Filharmoniji je s svojo sestro pričaral čudovito vzdušje z igranjem violine in posebnega klavirja vse dokler se ni pričel obred, na katerem je mnogo svatov potočilo precej solzic sreče. Matičarka in pooblaščenec sta naju za uvod presenetila z zaokroženo zgodbo o nama, kjer ni manjkalo čustvenih not ter celo nekaj smeha. Skupaj z najinimi zaobljubami, v objemu narave in obdana z najinimi najdražjimi, sva doživela trenutke, ki so se nama za vedno vtisnili v spomin. Dogajanje je nato postalo polno zabave, smeha, kuharji so nas razvajali z odlično kulinariko, torta je bila posebna poslastica, saj je poseben okus nastal tudi z mojo pomočjo. Večina svatov se je zabavala z nama do zgodnjih jutranjih ur ne glede na starost. Na poroki nisva pozabila na živali, ki jih imava oba rada, poleg najine psičke Ashe, so bili prisotni tudi konji, ki so jih otroci z veseljem jahali in popestrili že tako čudovito atmosfero. Tako kot vsaka poroka, je tudi najina doživela nekaj nepričakovanih zapletov, a zelo verjetno sva jih opazila le midva in nama ni pokvarilo dneva ter sva neobremenjeno uživala do jutranjih ur. Pohvale svatov, ki še danes dežujejo v najine telefone, so nama potrdile, da so zelo uživali in da jim je najina poroka ostala v spominu kot nepozabna zaradi čustvene energije, ki je bila prisotna.

So bile priprave na poroko naporne? Kdo vama je najbolj pomagal?

Priprave so trajale samo 3 mesece in marsikdo ni verjel, da lahko to sploh speljeva, saj je večina lokacij in izvajalcev rezerviranih tudi za več kot leto dni vnaprej. Oba sva že sicer v življenju zelo produktivna in navajena na učinkovitost zato sva zaupala, da nama bo uspelo speljati organizacijo tega dogodka, kljub temu da sva zaradi službenih obveznosti imela zelo malo prostih ur za posvečanje pripravam na poroko. Marsikdaj je bilo naporno in stresno, med nama je bil včasih tudi ocean in različni časovni pasovi, vendar imava zelo podoben okus za celotno zgodbo, kot tudi za detajle tako, da je bilo to verjetno lažje, kot če bi si želela popolnoma različen okus. V času priprav sva se nenehno podpirala, zelo veliko pomoči pri organiziranju pa sva prejela od najinih najbližjih, ki so srčno pomagali tudi pozno v noči, predvsem Anina priča, sestra Barbara je bila pridna kot čebela in ne veva kako bi drugače speljali vse brez njene zavzetosti in multitasking karakterja. (smeh) Tistih, ki so nama pomagali in posvečali svoj čas v to, da smo dogodek tako lepo izpeljali, ne bova nikoli pozabila.V času priprav sva sodelovala tudi z nekaj zares profesionalnimi podjetji, ki so razumela najine želje ter sva jim zelo hvaležna za vso pomoč in ravno ta podjetja so popravila vtis, ki je bil včasih malo frustriran, saj je potrebno v naši deželi mnoge izvajalce nenehno klicati, prositi za informacije in za realizacijo obljubljenega, seveda na škodo svojega časa, ki ga izgubljaš v času že tako kratkih priprav. Brez le-teh, najina poroka ne bi imela pravljične note in gostje ne bi tako uživali.

Morda kakšna anekdota s poroke?

Tik preden bi morala zaplesati najin prvi ples, se je Ani strgala vlečka na obleki, kar je pomenilo, da bi se zapletla že pri prvih korakih najinega plesa, tako da smo imeli akcijo iskanja igle in niti po celem posestvu, ter na koncu le zašili in pričvrstili vlečko nazaj na svoje mesto. Takoj nato naju pa naju je čakalo presenečenje, saj je pesem za najin prvi ples kar v živo zapela Nina Pušlar, česar res nisva pričakovala. Toliko lepše je bilo zato zaplesati v prijetnih melodijah.

Kaj vama sicer pomeni zakon?

Zakon je nova stopnička v najinem razmerju, nov list v življenju, ki ga obračava skupaj in zavedava se, da prinaša poleg razvajanja z ljubeznijo tudi veliko učenja, novih spoznanj, komunikacije, razumevanja, strpnosti in prilagajanja drug drugemu. Upava, da bova prijetno krmarila skozi življenje in si nekoč, ko se bova ozrla nazaj, čestitala za vse kar sva preživela skupaj.

Načrtujeta morda že naslednji korak?

Poroka je bila velik korak. Sedaj, ko sva še pod vtisi, čakava, da se najprej vse malo umiri, nato pa bova stopila na naslednjo stopničko. Oba z Ano imava podoben stil, kjer ni posvečanja preteklosti in ni pretiranega razmišljanja o prihodnosti, temveč je življenje v trenutku, v sedanjosti in jo čim bolj polno živeti. Vsekakor se ne bi poročila, če ne bi imela skupnih želja in planov, kar pomeni, da se veseliva vsega lepega, kar nama bo življenje prineslo.