Ponedeljek, 9. 2. – Kje so 'debeluške'?

Ne gre mi iz glave, kar nam je povedal Žiga včeraj po trebušnem plesu. Receptorka dvorane ga je namreč vprašala, kje so tiste ženske, ki hujšajo, čeprav smo že vse prišle in jo seveda tudi vljudno pozdravile. Ko ji je povedal, da smo že tam, ni mogla verjeti svojim očem. Menda smo se ji zdele preveč vitke. Še en dokaz več, da imajo vsake oči svojega 'malarja'.

Torek, 10. 2. – Slabička med zmagovalci

Naša redakcija praznuje jubilej. Vsi so razigrani, zrak diši po sladkem pričakovanju. Žulim kislo jabolko in upam, da sodelavci tistega, kar pričakujejo, ne bodo dočakali. Da moja želja ne bo uslišana, mi je jasno v trenutku, ko prinesejo ogromno torto in steklenice šampanjca. Poslušam direktorjev govor, njegove pohvalne besede mi božajo ušesa, pogled pa uhaja tja, kamor ne bi smel.

Kar cela bi se zagnala v torto in se utopila v mehurčkih penine, ki name vedno učinkuje kot najmočnejši afrodiziak. Direktor govori o tem, da smo najboljši, zmagovalci … Ne ve, da je vmes ena slabička. Bi me sploh trpel v svojih vrstah, če bi vedel, kako lahko me je odvrniti od začrtane poti? Samo hrano mi pomoliš pod nos, pa je konec z mano. Ne, tokrat ne smem popustiti, čeprav se mi v kotičkih ustnic nabira slina. Potuhnjeno se poberem iz službe in zdrvim domov na piščanca s solato. Končno mi pride prav, da sem na pogled povsem nezanimiva in nihče ne opazi mojega pobega. Čeprav prosim za lepoto že od mladih nog, ostajam kljub kilogramom precej neopazna, siva miš. Ker mi bog doslej ni dal posebej privlačnega videza, zdaj nanj lahko pozabim. Znano je namreč, da po štiridesetem tudi največjih lepotic nihče več ne opazi, razen kakšnih ljubiteljev starin. Seveda pa še vedno lahko ločim dojke od trebuha. Če bom seveda vztrajala pri hujšanju.

Sreda, 11. 2. – Moje uboge, stare kosti

Pa kaj si misli ta moj trener Aleš? Z nama s Petro ravna, kot da sva neki vrhunski športnici. Med sklecami se ustrašim, da mi bodo odpovedale roke. Alešu povem, da ne želim postati kot vrhunski športniki, ki so vajeni živeti z bolečinami. Ne morem si vendar na stara leta uničiti vseh kosti! Kdo bo pa skrbel zame? Gospodar samo še o tem govori, kako ga bodo morali v službi počasi premestiti v oddelek za invalide, hčerka pa … Ah, saj veste, kakšna je ta mladina. Aleš me potolaži, naj nič ne skrbim, saj bodo moje kosti po teh vajah precej bolj varne, kot so bile doslej. »V redu, pustimo kosti! Samo jaz nočem postati mišičnjakinja!« poskusim z novim izgovorom. Pravi, da bi za to morala delati še vse kaj drugega. S temi vajami bom preprečila le to, da bi od mene visela 'špeh' ali mlahava koža. To pove precej bolj prefinjeno, da me ne bi užalil, seveda. A jaz razumem poanto. Špela in Lidija mi šepneta, da sta njuna trenerja Anže in Mitja prav tako zahtevna. Takšnih traparij, kot jih govorim jaz, pa sploh nista pripravljena poslušati.

Mi pa razumevajoče prisluhne NLP Marko. Čeprav ima za nas pripravljene nove učinkovite vaje, nas pazljivo posluša, ko mu razlagamo, da smo se vse po vrsti znašle v krizi. Postale smo tečne, vse nam gre na živce. Marija, ki že dolgo hujša, pravi, da je tudi sama dala skozi vse te faze, zdaj pa ima čedalje manj kriz. Marko med drugim pove, da nas je na nek način strah prihodnosti. Kaj bomo, ko bomo odpravile problem debelosti, ki nas tare že tako rekoč vse življenje? Brez tega velikega bremena bomo drugačne. Na dušo nam spusti balzam, češ da se na drugi strani strahu, ko premagaš samega sebe, skriva užitek. Spet si želimo zmagati – nad seboj!

Četrtek, 12. 2. – Ponovno se zaljubi!

V upanju, da se me je spomnil kakšen ljubimec iz mladosti, ali pa se je kdo na tem portalu čudežno navdušil nad mano, pregledujem elektronsko pošto. Nič pametnega, same službene reči. Oooo, Robert Pal mi je pisal! Naš veliki brat! Svetuje mi, kako naj si pomagam v kritičnih trenutkih. »Čim manj stradaj! Poskrbi zase! Poskrbi za svoje čustvene potrebe: pojdi smučat, pojdi ven s prijateljicami, ponovno se zaljubi, z gospodarjem pojdita na ponovni prvi zmenek, loti se novega hobija, odpotuj v kako novo deželo. Trikrat na teden preseneti samo sebe!« Robi pravi, naj se ponovno zaljubim. Pa saj se vedno znova zaljubljam. Vsakič, ko spoznam kakšen nov piškot, makaron, sladoled, pršut, se zaljubim vanj. Če bi večkrat dobivala tako pozorna pisemca, kot je bilo njegovo, bi se pa morda res lahko zaljubila tudi v kakšnega živega piškotka – z jajci.

Petek, 13. 2. – Celulit je bil zalit

V ogledalu opazujem svoje golo telo. Trebuh vlečem notri, prsi mečem naprej. Gledam zadnjico in stegna. Se mi samo zdi ali je res, da se mi je čez zimo nabralo še več celulita? To ne more biti res! Svetloba je kriva … Pogled na pomarančasto kožo je šokanten. Neverjetno, kako fino jo je gledati na drugih ženskah in kako boleč je pogled nanjo, če je tvoja. Je mogoče, da je zdaj, ko se 'špeh' počasi topi, celulit še bolj opazen? Moram vprašati naše strokovnjake. Naj vendar kaj ukrenejo proti temu! Do poletja ga nočem več videti na sebi, četudi ne bom imela denarja za dopust ob morju.

Sobota, 14. 2. – Nisem več cipa

S prijateljico in hčerko se odpravljamo na romantičen vikend v toplice. Je le valentinovo! Gospodar nazdravlja na ljubezen z dragimi prijatelji v Beogradu, jaz pa naj bom doma?! Po kopanju v bazenu, kjer se gnetemo z ostalimi starostniki, ki jim vid ne služi več dovolj dobro, da bi opazili moj celulit, gremo na večerjo. Že drugič v tem tednu se srečam s torto. "Danes si jo bom pa privoščila, saj je vendar dan za zaljubljence. In jaz sem zaljubljena v te dobrote!" Pa sem res? Vzela sem si košček navadne in košček dietne, plus malo sladoleda. Nič od tega mi ne tekne, zato vse skupaj pustim. Ni mi okusno. Prijateljica pravi, da je to korak naprej. Da sem včasih pojedla vse, četudi mi ni bilo všeč, zdaj pa že lahko pustim, kar ne godi mojim brbončicam. Če dobro pomislim, sem bila do nedavnega prava cipa. Podlegla sem domala vsakemu sladkemu grehu. Po novem se vdajam le še tistim, ki me znajo poljubiti tako, da čutim okus božanskega.