Ponedeljek, 2. 2. – Dajte ji svinčnik v ta zadnjo!

"Hm, isto kot pred enim tednom," komentira moj trener Aleš med merjenjem obsega pasu. No, pa imam uničen dan. Prav zato se nočem tehtati. Ko bi stopila ne tehtnico, bi ob pogledu na cifro doživela tak šok, da bi se tri dni nenormalno basala in se dodatno zredila. Ko bi se končno sprijaznila s kruto resnico, bi najprej teden dni stradala, da bi odpravila mastne posledice šoka, nato bi postala zasvojena s tehtanjem. Vsakič, ko ob tehtanju ne bi bilo spremembe, bi doživela hud stres. Če bi pokazalo gram več, bi bila pa že zrela za psihiatra. Vedno je bilo tako. Ne bom pozabila zadnjega shujševalnega podviga, ko mi je tašča podarila digitalno tehtnico. Po dveh dneh je šla k vragu. V pričakovanju, da mi bo vsakič pokazala vsaj pol kilograma manj, sem nanjo stopala vsake pol ure. Poldrugi dan je tehtnica vztrajala pri isti številki, potem pa je obupala. Preden je reva uboga izdihnila, je pokazala samo še dva kilograma.
Po fitnesu, ki se mi je že nekako usedel v srce, sledi aerolates s poskočno, nasmejano Špelo. Super punca, vrhunska učiteljica, a kaj mi to pomaga, če med aerobiko nikakor ne ujamem njenega ritma, pri pilatesu pa stiskam vse tiste mišice, ki jih ne bi smela. Marija komentira, da mi bodo drugič vtaknili svinčnik v zadnjico, da je ne bom tako napenjala. Če bi mi namesto svinčnika uredila kaj drugega, ne bi imela nič proti.

Torek, 3. 2. – Ljubezen na preizkušnji

Še od prejšnjega dne sem slabe volje. Z zaigranim nasmeškom med sodelavci iščem žrtev, ki bi jo lahko obsodila česar koli, lahko tudi šikaniranja na delovnem mestu. Nihče mi ne da te priložnosti. Ali so z menoj prijazni ali pa me ignorirajo. Kot bi vedeli, kako sem razočarana nad včerajšnjim merjenjem, me hvalijo, češ, kako hitro kopnim. Kako naj se torej znesem nad njimi?!
Doma pa je klima kot naročena za prepir. Gospodar me komaj pozdravi, na mizi me čaka pet črnih špagetov s solato. Izbruhnem, da je to, kar počnem, vse skupaj brez zveze. V celem tednu ne pojem toliko, kot sem prej v enem večeru, v zadnjih dvajsetih letih nisem toliko gibala kot v tem mesecu, pa od zadnjega merjenja, ko sem izgubila 4 centimetre, nobenih rezultatov! V službi mi bodo dali odpoved, ker sem več v telovadnicah kot tam! Kdo bo skrbel za našo družino, ko bom ostala brez prihodkov in brez zalog za hude čase?! Bo skrbel on, ki vse zapravi za svojo zabavo? Gospodar se končno odzove. "Ti dobro veš, za kaj zapravim svoj denar! Če meniš, da plačujem elektriko, vodo, kanalizacijo za svojo zabavo, se lahko takoj odrečem temu strošku. Pa tudi tile črni špageti, ki sem ti jih kupil danes, me prav nič ne zabavajo … Saj sem rekel, da boš propadla v tem projektu. Nisem pa mislil, da boš obupala že po enem mesecu." Nesramnež! Je to tisto, kar lahko pričakujem od svojega partnerja po 24 letih skupne plovbe? Konec je! Ne maram ga več! Našla si bom drugega – mlajšega, lepšega, bogatega …
V postelji se obrnem stran od njega oziroma od njegove strani, saj se sploh še ni odpravil spat. Čeprav sem pričakovala, da bo po tistem, ko sem na robu joka odvihrala v posteljo, prišel za menoj, si je pacek raje privoščil pivo in nogometno tekmo. Ločila se bom, čeprav me sploh nikoli ni zaprosil za roko! Joj, kako sem lačna. Kaj je že rekel NLP Marko? Z dotikom dveh prstov si prikličem v spomin lep občutek, ki smo ga zasidrali pri terapiji. Zdaj vem, da je bila čustvena lakota. Ker je minila.

Sreda, 4. 2. – Koncentracija v popku

Med fitnesom se ob trenerju Alešu in 'somučenici' Petri življenje spet zazdi lepše. Tudi srečanje z drugimi dekleti in NLP mojstrom Markom blagodejno vpliva name. Marko med drugim pove, da bomo imele boljše ravnotežje, če se bomo skoncentrirale na popek, namesto na glavo. Ko zvečer v kinu skoraj padem na sedečo obiskovalko, koncentracijo takoj pošljem v popek in se obdržim na nogah. Spet pameten nasvet, ki deluje. Uspešna je še ena druga zadevica, ki nam jo je zaupal Marko, rekoč, naj jo za domačo nalogo nekomu predstavimo, a vključuje preveč dela z rokami, da bi jo lahko opisala. Predstavim jo prijateljici, ki moje početje opazuje z nejevero. Meni, da si izmišljujem, zato pošljem Marku sporočilo, da sem opravila nalogo. Ne odpiše mi, prijateljica pa si misli svoje. Ko greva mimo restavracije, se zazrem v pico, od katere ne morem umakniti pogleda. Vanjo buljim, kot bi videla pet golih moških. Najraje bi jo kar naskočila.

Četrtek, 5. 2. – Obrala bi sosedove kosti

NLP Marko mi odpiše: "Pridna." Vesela sem pohvale, žal pa mi je, ker prijateljice ni več z menoj. Danes nimam treningov, zato lahko ves dan preživim v službi. Ko pridem domov, me pes naskakuje kot kakšno psico, z glavo namiguje proti ograji in se oblizuje. Na vrhu ograje opazim rumeno posodo s kostmi, na katerih je še precej mesa. Vem, da so jo sosedje pustili zanj, pa vendar za kratek hip pomislim, da bi kar sama obrala kosti. Pa se spomnim, da naš Fido že 11 let živi precej bolj zdravo kot jaz. Veliko giba in malo je, zato si več kot zasluži darilo ljubečih sosedov.
Hčerka je pri mojem očetu, z gospodarjem pa preživljava tihi večer. Lakoto prežene razmišljanje o tem, ali naj spregovorim ali naj molčim. Rada bi ga prosila, naj mi namaže nohte na nogah. Morda je pa čas, da se po dolgih letih, ko je to delo namesto mene opravljal on, zadeve lotim sama? Če mi ne uspe, je res bolje, da neham hujšati.

Petek, 6. 2. – Lep dan, še lepša noč

Kaj bi brez Aleša, ki trenira naju s Petro? Čeprav še vedno pospešuje tempo in ob njem vse teče od naju, nama streže, kot bi bili kraljici. Nosi nama vodo, razumevajoče posluša najine travme, naju spravlja v dobro voljo ….
Popoldne se s puncami dobimo na aerolatesu. Ko jih takole opazujem, se mi zdi, da jih je spet precej oklestilo. Plavolasa Lidija bo gotovo najlepša nevesta pod soncem, Špela postaja prava seks bomba, Maja je videti že kot kakšna vrhunska športnica, na moji Petri so velike samo še prsi, Marija pa je pojem sodobne, privlačne upokojenke, ki vzbuja pozornost moških različnih generacij. Pri aerobiki še vedno ne ujamem Špelinega ritma, pilates mi še ni zlezel pod kožo, a počutje ob koncu dneva je tako sijajno, da si doma v čepečem položaju brez težav namažem nohte, zaplešem s hčerko in ponoči spregovorim z gospodarjem v slogu reka, da se v postelji vse poravna.

Sobota, 7. 2. – Konec je z mano

Včasih sem komaj čakala vikende, da sem lahko ležala in jedla, ponoči pa z mineralno vodo gasila zgago. Zdaj je drugače. Komaj se zadržujem, da ne zaidem na stara pota. Vseeno je težko. Ko nesem hčerki Niki v mansardo, kjer imamo računalnik, hrano, se mi od vseh dišav začne tako vrteti, da se 'zložim' po stopnicah, kot sem dolga in široka. Ne morem se premakniti. Zdaj je res konec z mano in mojo shujševalno akcijo …