Prvi delovni dan v novem letu. Nervozno hodim po redakciji in se borim z vprašanjem, ali naj grem na prvo srečanje s strokovno ekipo za hujšanje ali naj raje na vse pozabim. Še vedno sem vsa napeta in zabuhla od praznične hrane, še vedno me črevesje občasno opozarja, da pečenje na žaru, ki si ga je za silvestrsko noč na vrtu zamislil gospodar naše družine, ni bila najboljša ideja. Čevapčiči so bili krivi, da sem 1. januar preživela na školjki. In kar sem takrat izgubila, sem naslednji dan, ko me je še vedno po malem gnalo na veliko potrebo, nadomestila s čokolado. Da me malo zapre, ne zaradi drugega, je bil moj izgovor.
In zdaj me bodo očitajoče merili s pogledi in zmigovali z glavami, češ, kako sem se zredila, odkar smo se nazadnje videli. Svoje dvome zaupam urednici Vesni, ki zame nima razumevanja. "Ob pol dveh gremo skupaj s snemalno ekipo tja," pravi na svoj znameniti način, ki ne trpi ugovora.

Naj se kar takoj obesim?

Punce so tukaj, ekipa tudi. Temu 'hollywoodskemu' strokovnemu timu smo prepuščene na milost in nemilost. Peljejo nas k mučilnim napravam. Kažejo in pripovedujejo, kaj vse bomo počele. Trener Aleš izbere naju z blondinko Petro. Mene posadi pred nekakšne vislice. Verjamem, da bo z njihovo pomočjo lahko konec vseh mojih težav. Naj se kar takoj obesim? Pravi, naj jih primem in vlečem do brade. Aha, umiranje na obroke torej? Vlečem, spuščam, vlečem … Neverjetno! Zmorem. Opazujem druge punce. Nič več strahu ne vidim v njihovih očeh. Kaj se zrcali v mojih, še ne vem. Ve pa psihoterapevt Marko. Pravi, da bomo skupaj odpravili vse težave. Pa kako za vraga ve, da se sploh borim s kakšnimi težavami? Jaz sem vendar vesela, zgovorna, pogumna ženska! S tem tipom se že ne bom več pogovarjala, ker se mi zdi, da vidi v dušo.

Preveč intimno vprašanje zame

Hladno zgodnje jutro. Vsaka posebej smo naročene pri Robertu, da nam pripravi jedilnike, ki bodo v skladu s tistim, kar rade jemo. Nagovarjala sem ga, da bi se dobila že prejšnji dan, a me je zavrnil. Ker je moral s punco na razprodaje. Mojemu gospodarju to ni treba, saj mi oblačila, ki jih pocenijo, niti pod razno niso prav.

Spet sem na trnih. Med puncami sem namreč ujela šušljanje, da nas bodo danes tehtali. Ko vstopim, povem, da se tehtala že ne bom. Vprašanje kilogramov je zame preveč intimno. Robert je razumevajoč. Bomo drugič o tem. Pripoveduje mi o hrani. Poskuša mi vcepiti v glavo rek 'manj je več'. Posebej si zapomnim njegov nasvet, naj jem počasi, naj uživam v tistem mini obroku hrane vsaj petnajst minut, da možgani dobijo sporočilo, da sem sita. Govori tudi bogokletne reči. Da moram pustiti na krožniku zadnji grižljaj. Sem slišala, da ima tip dve diplomi, da bo vsak čas iz teh zadev okrog hrane doktoriral. Tudi govori zelo prepričljivo. Pravzaprav bi se lahko hranila kar z njegovimi besedami. Zakaj ne bi za spremembo vsaj enkrat enemu tipu verjela? Izroči mi jedilnik, ki ga je pripravil zame na podlagi najinega pogovora.

Dilema o zadnjem grižljaju

Za večerjo je skoraj nič tune brez olja in še nekaj malega rastlinja zraven. Predstavljam si, da sem na 'slow foodu'. Počasi mečkam v ustih tisto nič tune. Gledam na uro, po 15 minutah sem pri zadnjem grižljaju. Tega bom pustila. Naj ga dam psu, vržem v školjko ali kanto za smeti? Težka dilema. Ne vem, kdaj, ne vem, kako zadnji grižljaj naposled pristane v kanti z imenom Tamara. Fido bo spet žalosten. Večkrat je bil v igri, kadar sem se odločala o količini hrane, ki naj jo pripravim, in skoraj vedno je na koncu ostal brez. Itak so za psa najboljši briketi!

Zrela za psihoterapijo

Skupinsko srečanje pri psihoterapevtu Marku. Mislila sem, da bo kot v ameriških filmih, kjer na tovrstnih srečanjih vsi bodrilno pozdravijo vsakega, ki spregovori. Pa ni čisto tako. Marko omeni NLP. Seveda, Nezemljan je, saj sem vedela! Čeprav on govori o drugačnem NLP. Takem, ki pomaga pri hujšanju. Kako naj zaupam človeku, za katerega sicer vem, da ga študij vodi že do druge, morda celo tretje diplome, a imam pri njem ves čas občutek, da mi lahko bere misli? Gospa Marija (pa ne tista iz As ti tud not padu?!) se s tem očitno ne obremenjuje. Kot cvet se mu odpre, za njo spregovorijo še druge kolegice. Mene pa se polašča tesnoba. Gledam v tla, upam, da mi ne bo treba govoriti. NLP tega ne sprejme.

Počasi se iz mene trgajo besede, razlagam o svojih travmah, o tem, kako se po napornem delavniku doma najraje zleknem na kavč in se bašem, kako zatem čutim, da me zapušča vsa energija, kako mi telefon zvoni v prazno, ker ne zmorem pogovora niti z najboljšimi prijateljicami, kaj šele s kom drugim. Priznam tudi, da sem te dni v takem stresu zaradi akcije, da izpuščam obroke. Zdi se mi najbolj varno, če ne jem nič. NLP me ne obsoja, mi pa pove, da se moram navaditi jesti večkrat na dan. Punce sočustvujejo z mano, tako kot jaz z njimi. Cilj je določen, je tukaj in ga lahko zgrabimo. Naša želja se uresničuje. Tako si govorim, tako pišem, tako verjamem! Pa res verjamem? Moram verjeti …

S psihoterapije komaj prisopihamo do fitnesa. Med preoblačenjem punce predlagajo, da bi si izmenjale telefonske številke. Seveda sem za, vendar se začnem izgovarjati, naj ne zamerijo, če se kdaj ne oglasim, ker imam res veliko dela. Takoj jim je jasno, za kaj gre. Ups, ujele so me na laži. Malo prej sem jim namreč zaupala, zakaj se pogosto ne oglašam na telefon. Dobrohotno se smejijo na moj račun. To so moje punce, moje nove prijateljice in sotrpinke!

Gonijo nas kot sužnje

Naši osebni trenerji Aleš, Anže in Mitja nas gonijo kot sužnje. A kdo bi se jim lahko upiral, ko pa mučijo s tistim ubijalsko prijaznim, naklonjenim nasmeškom? Poleg tega pojemo premalo, da bi imele energijo za kakršen koli upor. Tako kot sužnji. Zato se pa niso upirali, razen Spartaka seveda, ki so ga dobro pitali, da je obdržal mišice in se je lahko boril kot gladiator.

Ko te konec tedna po fitnesu vzame v roke še trener pilatesa Žiga, ti ne preostane drugega, kot da slediš njegovim zapovedim, pa če se počutiš še tako izmučeno. Pilates je zgodba zase. Zdaj res ne morem govoriti še o tem, ker je za mano ubijalski teden. Občutila sem, da pilates prinaša blaženost, a vse, kar moraš med vajami pretrpeti, da do tega prideš, je pa zame – vsaj za začetek – čisto preveč. A punce so prave borke! Zdaj so še bolj prepričane, da se ne bodo predale. Razen mene. Čeprav že oblečem prve kavbojke, ki jih imam zložene v omari od najvišje do najnižje številke (iz najstniških let), spet dvomim o sebi. Ne vem, če ne bom ta vikend prekršila vseh pravil in znova zašla na stara pota. Če se to zgodi, me v ponedeljek ne bodo videli …