Ponedeljek, 16. 2. – Počasi me osvaja

"Bomo kdaj brali tudi kakšne bolj pozitivne misli?" zanima trenerja Anžeta, ko (spet zadnja) prisopiham na fitnes. Ne razumem ga. Meni se zdi, da pišem zelo pozitivno in da je moj dnevnik eno samo sonce. Pravzaprav so moje besede precej bolj svetle in tople od sončnih žarkov v tem mesecu. Njegovo vprašanje mi ne da miru. Ko mi trener Aleš po merjenju pove, da tokrat nisem izgubila niti centimetra, bi najraje odšla domov in se pogreznila med pernice, če bi jih imela. Toliko odrekanj in truda za nič centimetrov! Tudi moja Petra ostaja na istem, a ona vsaj ve, zakaj! Svojemu dragemu je za rojstni dan namreč spekla precej boljšo torto od moje valentinovske, ki se ji res ni mogla odreči. Spogledam se z Anžetom. Čeprav meri svoje punce dovolj daleč, da ne more vedeti za moj status quo, je njegov pogled topel in razumevajoč. Bolje bi se počutila, če bi bil privoščljiv. Bi vsaj imela razlog za jezo. Tudi Aleš je pomirjujoč. "Doslej si izgubila sedem centimetrov in nič ni narobe, če danes ni sprememb. Škoda bi bilo, če bi imela kakšen centimeter več." Na to nisem niti pomislila. Čeprav sem v pričakovanju menstruacije in zato vsa napihnjena, sem obdržala mere. Kar odnese me na mučilne naprave, nato pa še na pilates z Žigo, ki me počasi, a uspešno osvaja. Mislim, ne osvaja me Žiga! Pač pa pilates … z Žigo.

Torek, 17. 2. – Jutranja misel na trenerja

Med prebujanjem se spomnim na Anžeta. Kaj mi je rekel? Da sem negativna!? Zakaj mora to biti moja prva jutranja misel? Pa saj to niti ni tako slabo! Doslej sem se prebujala z mislimi, kako se bom vsa zavaljena spet težko skobacala iz postelje in kako bom spet komaj navlekla nase svoje največje hlače. Itak mi nič ne stoji, kot bi moralo. Vedno znova bi najraje kar obležala v postelji, kjer bi lahko brala ljubezenske romane Amande Quick ter jedla in pila do onemoglosti. Ponavadi me je bolela tudi glava, zato sem se spraševala še o tem, ali naj spet vzamem aspirin ali naj raje kar na tešče spijem kavo. Seveda nisem pozabila niti na 'grozno' službo in nepozornega gospodarja. Danes pa se zbudim z mislijo na čednega trenerja! Misel nanj mi pred oči prikliče še slike mojega trenerja Aleša, pa vedno nasmejanega Mitja, NLP Marka, Roberta, Žige, Špele, Metke, mojih punc Marije, Lidije, Petre, Maje in Špele. Nenadna eksplozija energije me vrže iz postelje ter me polno optimističnih misli ponese v nov dan.

Sreda, 18. 2. – Superman v 'civilu'

Punce pravijo, da se zdaj, ko so shujšale, tudi njim bolj vidi celulit. Uf, torej nisem edina?! Na treningu 'zagnjavim' Aleša, naj mi pove, zakaj kar naenkrat toliko pomarančne kože. Potrdi mojo domnevo, da je bil prej celulit zalit. Ob nadaljevanju treningov in pravilni prehrani pa bo tudi ta počasi izginil. Pri NLP Marku spoznamo prav posebnega gosta. To je Markov mentor NLP trener Milan Kotnik. Impozanten moški me spominja na Supermana v 'civilu'. Visok, vitek, v elegantni obleki, s širokim nasmehom in ravno vrsto zob vzbuja zaupanje. Prostor se napolni s silovito energijo, kakršne s puncami že dolgo nismo občutile. NLP trener pa se temeljito posveti vsaki od nas. Naše težave rešuje na zanimiv način, ki ga ne morem opisati. Treba ga je doživeti v živo.

Četrtek, 19. 2. – Mami, taka si kot prašič

Kljub turobnemu vremenu postajajo moja jutra čedalje bolj prijetna. Precej lažje vstajam, hčerko prebujam in se med vožnjo v šolo z njo pogovarjam s širokim nasmehom, ki traja. Celo, ko me zatolče, da sem na fotografiji, kjer se bašem s škampi, videti kot prašič, se smehljam. Konec koncev sem še do nedavnega pred ogledalom o sebi razmišljala kot o debeli kravi. Šele ko mi je obzorja razsvetlil NLP Marko, sem se zagledala v lepši luči. No ja, morda je imel kaj pri tem tudi gospodar, ki je ravno takrat zamenjal žarnico.

Petek, 20. 2. – Razlog za slavje

Med umivanjem zob se zavem, da me že dolgo ni uščipnilo v vratu in njegovi okolici. Včasih se mi je to dogajalo vsak teden, zdaj pa nič več, čeprav se ne umivam nič bolj nežno. Je mogoče, da me je trening v slabih dveh mesecih že tako utrdil? Če je lahko razlog za slavje to, da si vsako leto starejši, je lahko razlog tudi občutek, da postajaš mlajši. Trenerja Aleša in novinarko Nino povabim na čaj, ki ga plača Nina. Očitno meni, da je njen razlog za plačilo runde (postarala se je za eno leto) bolj tehten od mojega saniranega hrbta.

Sobota, 21. 2. – To nisem jaz

Lani v začetku decembra me je poklical Robert Pal, češ da bi mi že takrat lahko svetoval glede prehrane in bi kar takoj začela paziti. Bila sem ga vesela, vendar pa sem njegov predlog prijazno odklonila. "Oprostite, ta mesec imam pa toliko dogovorjenih kosil, večerij in ostalih druženj ob hrani ter alkoholu, da res ne morem začeti s hujšanjem," sem bila iskrena. Robert je razumel, ali pa se je vsaj delal, da razume, moj veseli december pa je ob koncu postal debeli januar, saj sem si nabrala najmanj pet dodatnih kilogramov. Prvi trije meseci v letu so idealni za hujšanje, sem si mislila. Takrat se nič ne dogaja. Pozabila pa sem na pusta hrusta … Če je doslej šlo z manjšimi padci in vzponi, zdaj doživljam hud padec v realnost. Vonj po krofih in flancatih me spremlja na vsakem koraku in najraje bi zbasala vase vse, kar se mi ponuja. Ob pogledu na rumene buhteljne se mi megli pred očmi, a junaško zdržim do večera. Ko z gospodarjem spraviva v posteljo hčerko, ki je strašila ulico v obliki duha, zgrabim njen zadnji krof in ga skušam skrivaj uničiti. Takrat se zabliska. Gospodar me je zasačil in ovekovečil moje skrite strasti, ki sem se jim ravnokar nameravala predati. Z masko na obrazu ga skušam prepričati, da to nisem jaz.

Nedelja, 22. 2. – Varnostnik z močnim glasom in stasom

Nedelja je seveda dan za nakupe! Ko zapuščamo trgovski center, mimo nas pridrvita dve dekleti, za njima pa zadihano teče precej okrogli varnostnik, pravi krof na dveh nogah. Revček nima možnosti, da bi ju ujel, ima pa močan glas. In ko zatuli, naj se ustavita, dekleti obstaneta. S polnimi torbami verjetno nakradenega materiala mu ponižno sledita na preiskavo. Že res, da ju je uspel ustaviti z glasom, a če bi bili denimo gluhi, ju ne bi nikoli ujel. Dober je močen glas, še boljši pa je vitek stas! In spet imam dober razlog, da se uprem dobrotam, ki mi jih na obisku ponudi Špela, ljubka žena trenerja Aleša. "Ne, hvala. Jutri me bo tvoj mož spet meril in ne bi rada doživela živčnega zloma."