Ključno vlogo pri uravnavanju glukoze v krvi ima hormon inzulin, ki nastaja v trebušni slinavki. Pri osebah s sladkorno boleznijo je njihovega lastnega inzulina premalo ali pa je zaradi inzulinske rezistence njegovo delovanje nezadostno, zato koncentracija glukoze v krvi čezmerno naraste. 

Z zdravili lahko spodbujamo izločanje inzulina iz trebušne slinavke ali pa vplivamo na znižanje inzulinske rezistence. Če je lastnega inzulina kljub zdravilom še vedno premalo, je treba uvesti zdravljenje s podkožnimi injekcijami inzulina. Žal se mnogi po uvedbi inzulina začnejo rediti. Zakaj pa? "Osebe s sladkorno boleznijo se ne redijo zaradi samega jemanja inzulina, temveč zaradi vnašanja več inzulina, kot ga dejansko potrebujejo," je pojasnila izr. prof. dr. Vilma Urbančič Rovan, dr. med., vodja Diabetološkega oddelka UKC Ljubljana – KO EDBP. 

Inzulin znižuje nivo glukoze v krvi. 

Če je odmerek inzulina prevelik, se koncentracija glukoze  krvi čezmerno zniža – pride do hipoglikemije. Ob zniževanju koncentracije glukoze v krvi človek občuti lakoto. "Če ima nekdo nizek sladkor po previsokem odmerku inzulina ali tablet, je lačen. Ko nekaj poje, pa se mu sladkor dvigne in občutek lakote izgine. Če se to ponavlja iz dneva v dan, je porast telesne teže neizbežen," je ponazorila.

Ob uvedbi inzulina so vse osebe s sladkorno boleznijo deležne poglobljene edukacije, da so opolnomočene za samovodenje – samostojno prilagajanje odmerkov inzulina. Osnovni princip je, da je treba odmerke inzulina prilagajati količini hrane in ne obratno. "Vsak načeloma ve, koliko hrane potrebuje za vzdrževanje primerne telesne teže, in količini zaužite hrane je potrebno prikrojiti odmerek inzulina, ki ga oseba s sladkorno boleznijo dnevno potrebuje," je poudarila. Če se torej ob nekem odmerku inzulina ponavljajo hipoglikemije, je treba zmanjšati odmerek, ne pa dodatno jesti. Trditev, da se ob zdravljenju z inzulinom ne da shujšati, torej ne pije vode.

Opozorila je na nevarno opuščanje odmerkov inzulina z namenom hujšanja

Prof. dr. Vilma Urbančič Rovan je opozorila tudi na nevarno opuščanje odmerkov inzulina z namenom hujšanja, ki ga opažajo predvsem pri dekletih in mlajših ženskah s sladkorno boleznijo tipa 1. Čeprav je tovrstno početje zelo nezdravo, se ga nekatera dekleta vseeno poslužujejo, ker dejansko deluje. Namreč ... ob pomanjkanju inzulina glukoza iz krvi ne more vstopati v celice, ampak se preko ledvic izloči z urinom – tako človek shujša, saj dobesedno strada pri polni mizi. Žal pa je tako početje nezdravo in nevarno, saj lahko kratkoročno privede do akutnega poslabšanja – diabetične ketoacidoze, dolgoročno pa je zvišana koncentracija glukoze prav tako škodljiva, saj vodi do nastanka kroničnih zapletov sladkorne bolezni. "Diabetes je grda, potuhnjena bolezen, pri kateri mnogi dolga leta nimajo nobenih težav. Zato se marsikomu ne zdi smiselno in potrebno, da bi se že od samega začetka trudil za dobro urejenost krvnega sladkorja, saj se odlično počuti. A nekega lepega dne se kot strela iz jasnega pojavijo zapleti na očeh, ledvicah, nogah," je orisala.

Od prvega dne, ko je postavljena diagnoza, je treba torej bolezen jemati resno in si prizadevati za čim boljšo urejenost. Zapleti se namreč lahko razvijejo že pri malo previsokih vrednostih glukoze v krvi, ob katerih človek ne občuti za hiperglikemijo značilnih težav, med katere spadajo hujšanje ter pogosto in obilno uriniranje. 

"Edini način odstranitve glukoze iz telesa je z urinom. Hrana se ne vgradi v celice, ampak se izloči skozi ledvice, kar pomeni, da stradamo pri polni mizi. Pojedene hrane ne vgradimo ne v mišice ne v maščobe, temveč se izloči skozi urin. Zato se ob visokem sladkorju hujša," je obrazložila prof. dr. Vilma Urbančič Rovan. Ob pogostem uriniranju izgubljamo vodo, zato občutimo tretji simptom – "žejo, v sladkem urinu pa se zelo dobro počutijo glivice", ki se razmnožijo na sluznici osebe s povišanim sladkorjem. In ravno vnetja, srbež, izcedek iz nožnice so pogosto prve težave, zaradi katerih se večina obrne na zdravnika in ob katerih se zatem z ustreznimi laboratorijskimi preiskavami lahko tudi diagnosticira sladkorno bolezen.

Potrebno je vnesti toliko hrane, kolikor je porabite

Ob vsem je ključno ponoviti, da lahko tako zdravi kot tisti s sladkorno boleznijo ohranijo primerno telesno težo z raznoliko, uravnoteženo in energijskim potrebam prilagojeno prehrano ter z dovolj gibanja. Potrebno je vnesti toliko hrane, kolikor je porabite, in v priporočljivih količinah uživati vse za zadostitev potreb po hranilih, mineralih in vitaminih. 

"Oseb s sladkorno boleznijo ne učimo štetja kalorij, saj je to za veliko večino preveč zapleteno in obremenjujoče. Podučimo jih o pravilni sestavi obrokov, kolikšne deleže naj na krožniku zavzemajo meso oziroma zamenjava, zelenjava, ogljikovi hidrati. Ključno sporočilo pa je, da se ne pogovarjamo o dieti za sladkorno bolezen, temveč o zdravi, uravnoteženi prehrani," je poudarila vodja Diabetološkega oddelka UKC Ljubljana.

O načinu prehranjevanja svetujejo v diabetoloških ambulantah, kjer spremljajo in zdravijo osebe s sladkorno boleznijo ter obenem poudarjajo izjemni pomen redne telesne vadbe. Priporočljive oblike vadbe so zlasti hoja, kolesarjenje, plavanje, ples in tudi tek. Pred odločitvijo za telesno vadbo je zlasti za starejše smiseln posvet z zdravnikom, saj je nujno upoštevati pridružene bolezni, še posebej bolezni srca.