Prvo, precej razširjeno prepričanje je gotovo to, da so zdrava živila z manj sladkorja. 

To je res. Sladkor naj bi v svoji prehrani omejili in iz nje črtali živila, ki ga vsebujejo veliko. A kaj, ko se marsikdo marsikdaj ni pripravljen odpovedati sladkemu okusu, kar dobro vedo proizvajalci. V ta namen sladkor nadomestijo s sladili. 

Rešitev se zdi enostavna in okusna, a živila z manj sladkorja in dodanimi sladili ne sodijo v skupino zdravih živil. Taki izdelki, sploh če jih je v naši prehrani veliko in jih uživamo dnevno, bodo slej kot prej prinesli obresti, ne glede na to, ali so sladila naravna ali umetna. Naše telo se na intenziven sladek okus navadi in ga niti več ne zaznava kot tako zelo sladkega. Spremeni se torej naše zaznavanje sladkega okusa, kar lahko še poveča željo po sladki hrani. 

Za živila s sladili študije tako kažejo, da lahko celo povečajo tveganje za debelost oz. da ne prinašajo dolgoročnih koristi pri zmanjševanju telesne mase. Sladila tudi vplivajo na našo črevesno mikrobioto, ki jo sestavlja ogromna zbirka mikroorganizmov, ki ima vpliv na naš imunski sistem. Vedno več težav z napihnjenostjo ter sindromom razdražljivega črevesja se pojavlja predvsem pri posameznikih, ki dolgotrajno uporabljajo izdelke s sladili, raziskuje pa se tudi vpliv sladil na druga zdravstvena tveganja, med drugim tudi raka. 

Sladila, ki so uporabljena v posameznem živilu, so res uporabljena le v določeni, še varni meji. A kaj, ko se s seštevkom teh živil, ki jih uporabljamo preko dneva, ta meja lahko zelo hitro preseže, sploh ker so sladila prisotna povsod, tudi npr. v zobni pasti ali zdravilih. Poglejmo torej deklaracijo našega zdravega živila, in če ta razkrije, da vsebuje sladila, to živilo raje vrnimo na polico in posezimo po drugem. 

Podobno kot pri sladkorju je tudi pri maščobah. Pogosto slišimo, da so zdrava tista živila, ki je vsebujejo manj.

Tudi ta trditev delno velja, a maščoba oz. maščobne kisline so širok pojem, ki ga ne gre metati v isti koš. Gotovo so nezdrava živila, ki vsebujejo transmaščobne kisline, in manj zdrava so tista, ki vsebujejo več nasičenih maščobnih kislin. Vnose le-teh je treba omejiti in pogosteje posegati po živilih z nenasičenimi maščobnimi kislinami. 

A nekaj maščobe vseeno naše telo potrebuje. Nekritično izbiranje "low fat" izdelkov tako ne vodi nujno do zdravja. Telo lahko z njimi osiromašimo v maščobi topnih vitaminov. Izberimo torej kar se da nepredelane izdelke, ki so lahko tudi polnomastni (npr. skuta, jogurt), izogibajmo pa se preveč predelanih mastnih izdelkov (paštete, salame, slani prigrizki, ocvrta hrana, peciva).

Prav tako se pogosto za zdrave štejejo veganske slaščice ali pa živila brez glutena ali laktoze, pa žal tudi tu brez dodatnega razmisleka ne gre. 

Nemalokrat pridemo na zabavo, kjer so ponujene veganske slaščice, ki naj bi jih lahko pojedli neomejeno, ker so itak veganske in zdrave. Že res, da morda ne vsebujejo smetane, jajca in mleka, a le zato, ker slaščica ne vsebuje živalskih izdelkov, še ne pomeni, da je zdrava. 

Te slaščice so pogosto bolj sladke (v njih je pogosto suho sadje, dateljni) in mastne (pa čeprav je ta maščoba nenasičena) ter kot take energijsko bolj bogate in hranilno manj uravnotežene kot tiste, ki vsebujejo tudi živalske sestavine. Pogosto vsebujejo tudi sladila. Podobno velja za izdelke brez glutena ali pa tiste brez laktoze. Za posameznike, ki se morajo izogibati glutenu ali laktozi, so ta živila gotovo bolj zdrava. Za tiste, ki težav nimajo, pa ne predstavljajo prav nič bolj zdrave izbire kot živila z glutenom ali laktozo, saj njihovo telo ta hranila lahko presnovi. 

Še več – če iz prehrane po nepotrebnem izločimo celo skupino živil, ki naj bi vsebovala nam (ne)škodljivo snov in je potem ustrezno ne nadomestimo, prej povečamo možnost za podhranjenost še s katerim hranilom, ki smo ga s tem nevede in nehote črtali iz prehrane. 

Tudi obogatena živila niso sama po sebi bolj zdrava.

Obogatenim živilom so pogosto dodani določeni vitamini ali minerali, pa tudi druga hranila, kot so prehranske vlaknine, beljakovine, zdrave maščobne kisline. Obogateno je npr. mleko z dodatkom vitamina D ali kalcija ali pa žitarice za zajtrk, beljakovinski kruh in podobno. 

Vsa ta hranila res sodijo med tista, ki naj bi jih v naši prehrani uživali v večjih količinah in pogosteje, a nepremišljeno in nekritično dodajanje hranil lahko vodi do zdravstvenih težav in ne pripomore k ohranjanju ali izboljšanju zdravja. Sploh če poleg obogatenih živil uživamo še prehranska dopolnila, se skupen dnevni vnos določenega hranila lahko hitro približa ali preseže dnevni priporočen vnos za to hranilo. 

Pitje multivitaminskih ali izotoničnih pijač je dober primer tega. Priporočene količine na embalaži so dosežene že z eno pločevinko ali plastenko, če pa smo vajeni take pijače uživati za žejo, te količine hitro presežemo. 

Živila brez GSO ter bio ali eko živila. 

Tudi na živila brez gensko spremenjenih organizmov ter tista z oznako bio ali eko oz. podobnimi komercialnim oznakami se pogosto gleda kot bolj zdrava. Ali pa je zdravo živilo tisto, ki je od kmeta ali iz domačega vrta. Je res, da vedno poskusimo izbirati živila in izdelke, ki so bili kar se da malo tretirani v procesi proizvodnje hrane ter so čim bolj iz lokalnega okolja, utrgana v polni zrelosti in pojedena kar se da hitro po tem. 

A solata z domačega vrta, na katerega hodi tudi sosedova mačka ter ga uporablja kot WC, gotovo ni bolj zdrava kot tista, ki je prišla iz trgovine, samo zato, ker je domača. Gnilo ali plesnivo bio ali eko živilo prav tako ni bolj zdravo kot tisto, ki je bilo ustrezno zaščiteno pred napadom 'kvara'. In če je koruza tako gensko spremenjena, da dobi gen za odganjanje insektov od neke druge rastline, kar omogoči, da je bila manjkrat tretirana s kemikalijami ... No, stvar presoje vsakega posameznika.

Zdrava oz. nezdrava (pre)hrana tako ni enostaven pojem, ki ga lahko črno-belo umestimo na eno ali drugo stran. Vedno je potrebno pogledati širšo sliko, preveriti, kakšne so potrebe organizma oz. telesa, ali ima kakšne omejitve ali posebne zahteve (npr. alergije, intolerance, bolezni) ... In šele nato lahko lažje ocenimo, ali je določeno živilo za tistega posameznika zdravo ali nezdravo.