'Čas za nove zmage, brez prekrškov'

Alenka prav, da se pri njih vedno kaj dogaja, polni so energije in ne mine trening, da se ne bi smejali. Palice in pohodniški čevlji so postali moji redni sopotniki v avtomobilu, saj nikoli ne vem, kdaj me piči in si zaželim sprehoda v naravi. Tokrat smo krenili v drugo smer, le kam nas pelje Primož sva se spraševali, on kot vedno skrivnosten, 'bosta videli, lepo bo' ... In zagledamo majhen lep potoček, spet prava idila v naravi, hodimo in hodimo, klepetamo, kar naenkrat zagledamo leseno brv čez potoček, 'o kako ozka je' najprej pomislim in upam, da si jo bomo samo ogledali. Primož steče kot kakšna srnica na drugo stran in naju čaka, da prideva. Katarina počasi prečka to oviro in že je na drugi strani. Kaj pa jaz, čez to brv pa že ne grem. Lesena je, drsi mi, ozka je, kaj če padem v vodo, kopanja sredi zime si res ne želim, pomislim na tisto mrzlo vodo spodaj, grrrr, ne grem in pika, ne bo mi uspelo ... Utrip mi narašča, saj to je že čisto adrenalinsko sem rekla, ne grem. Primožu je le nekako uspelo, da mi obljubi, da ne bom čofnila in me spravi na drugo stran. Splačalo se je, ogledali smo si jez Krke. Zagledam čoln, pomislim 'veslanje po Krki', saj me bo še kap od presenečenj in previdno molčim. Gremo dalje, veslanje je odpadlo...

Za soboto dobim nalogo, hoja eno uro in pol, ampak na rojstni dan grem, joj ... Pridem na rojstni dan, polno dobrot, se odločim, pojem juho, meso in solato, vse ostalo preskočim, samo malo postrani gledam in se kregam sama s sabo, ne, ne bom, ups, uspelo mi je. Kaj pa moja naloga, saj sem ja na rojstnem dnevu, ampak naloga je naloga ne. Nahecam mojo mamo in greva, hodiva. Kakšen tempo, ugotovim, da moja mama bi bila še bolj strog trener kot Primož, neizprosna, bom kar Primoža raje obdržala za trenerja. Po dobrih dveh urah hoje se vrneva, bila sem zadovoljna, bilo mi je vroče, utrujena sem bila in nisem grešila. Uspelo mi je, rojstni dan preživela lepo, nisem preveč jedla in še hodila.

V nedeljo spet trening, tokrat boljše volje kot prejšnjo nedeljo, naspana, spočita že hitim tja in dve urici in pol vaj kot za šalo.
Že je tukaj torek, tokrat telovadba v dvorani, zunaj dežuje, nič kaj lep dan v Novem mestu. Pridem, vsi so bili dobre volje, kot da zunaj sije sonček in izvem lepo novičko, naša ekipa se je povečala za novega člana. Primož je postal očka, mali Val se je odločil, da jih s svojim predčasnim prihodom malo preseneti in bodo že letos skupaj silvestrovali doma. To je pa čas za praznovanje pravim, a Primož pravi, kakšna zabava, gremo delat, saj vama bom pokazal Vala, samo brž na kolo. In med vadbo sva na posnetkih spoznali našega novega člana ekipe.

Zgodilo se je danes, po vseh teh uspešnih dnevih borbe s hrano, sem imela že kar dober občutek, zmorem, nič mi tako ne zadiši, da bom grešila, a sem ga pojedla danes, pariški zrezek, saj je bil majhen no, ampak...saj vem, ni opravičila, slaba vest se močno oglaša in kar ne neha. Nič, ker sem pač grešila, moram napako nujno popraviti in to kar danes, šla sem na kolo in vrtela, vrtela, vrtela, da sem potrošila ta nesrečni pariški zrezek.

Gremo dalje, čas je za nove zmage, brez prekrškov...

Katarina je prepričana, da jo ne bo prav nič ustavilo. Pri nas se dogaja … še vedno vadimo nordijsko hojo po hribčkih in dolinah, travnikih, gozdovih. Počasi se s kondicijo zvišuje tudi tempo. Nič nas ne ustavi. Dokler … Dokler ne pridemo do brvi čez potok, kjer naju z Alenko, dve preplašeni in nespretni ženski, Primož komaj spravi preko. Nadaljujemo pot, čas za vaje, kjer z veseljem spet pokažem svoje (ne)poznavanje fizike. Oba se z največjim veseljem smejita mojemu podcenjevanju moči gravitacije, ki me spet spravi iz ravnotežja ter me opomni, da je moja zadnja plat še vedno pretežka. Nekoga pa moramo imeti, da skrbi za humorni del treningov. Zaradi slabega vremena je bilo tokrat več treningov v dvorani: kolo in steza ter vaje, kjer napredujem pri sklecah.

Vmes malo pregledamo dnevnike prehranjevanja. Napake se zmanjšujejo, a vendar me Primož že tu in tam pogleda izpod obrvi, se hudomušno nasmeje, pokaže na določeno mesto v beležki in vpraša: 'Kaj pa to tu dela??'. Zavidam tistim, ki trdijo, da nimajo teažv s prehranjevanjem. Pri meni je in bo na tem področju potrebnega še veliko dela. Ne rečem, da se ne drižm 'diete', ampak konstantno mislim na hrano in ko gledam ostale, kako jejo moje najljubše jedi, občutim krivico, čeprav vem, da lahko s prehrano dosežem veliko in da to ni nobena krivica, ampak možnost, ki sem jo dala sama sebi, da izboljšam kvaliteto svojega življenja. Spet sva se priključili skupini Qi Gong-a, novost pri meni pa je tudi, da sem se priključila skupini Indoor Cycling-a. Vsak dan sem bliže cilju, ups … ciljema. Imam namreč kar dva cilja, ampak drugi je zaenkrat še dolenjska skrivnost.

Polonca dobila službo

Štajerka pravi, da so dnevi vedno bolj naporni. Kot že verjetno vsi veste, je v teh dneh v moj vsakdanjik skočila še nova služba. Treningi, služba, domov, treningi itd., tako se vrstijo dnevi v teh predprazničnih dneh. Moram priznati, da je postalo malo naporno usklajevati toliko stvari hkrati, pa vendar nekako gre. Po dobrih dveh izgubljenih kg in nekaj cm, ki so kar lepo odpadli, se je moj trening spremenil na še bolj intenzivnega, kar se opazi na 'muskelfibru' v nogah. Komaj počepnem, drugače pa sem vredu in komaj čakam na moj končni izgled tako kot verjetno tudi vse moje sotrpinke in sotrpin.

'Treningi so vedno bolj zahtevni'

Ines je tokrat napisala: Teden je že naokrog in zopet čas za poročanje.V petek sem imela manjše zdravstvene težave in sem bila primorana odpovedati trening. Slaba vest me je tako razjedala,da sem takoj naslednji dan nadoknadila zamujeno. S Claudio se nikakor nisva mogli časovno uskladiti, tako sem večino časa trenirala brez nje. Treningi so vedno bolj zahtevni in sem se v ponedeljek komaj privlekla do avtomobila. Najbolj sem pa razočarana, da kljub trdemu treningu in dieti, na tehtnici ni vidnih rezultatov. Včasih pomislim, da je ni slučajno Frenk v fitnesu 'zablokiral'?

Claudia je vesela, da se je zaključil teden polne lune: Začelo se je pestro s tedensko celodnevno službo. In kam naj še vključim svojega otroka in fitnes?! Jutra in večeri so bili namenjeni otroku, čas med 8-19 službi, kje pa so Denis, Ines in treningi? Ja, usklajevanje vsega skupaj ni in ni šlo, skupni trening je bil eden, ostale sem morala narediti sama.V fitnesu sem 'veselo' gonila kolo, naredila nekaj vaj za roke in noge, ter zopet 'veselo' gonila kolo.

Pa tudi nekaj jutranjih treningov na 'tešče' sem izpeljala. Jih naravnost obožujem, obožujem jutranje prebujanje narave in blejskega jezera. In celo na aparat nisem pozabila! Moji jutranji treningi se začneje že okoli 6.00 ali še malo prej (ja, je treba potem še otroka v šolo peljat, pa v služo iti). Slikce so sicer z nedeljskega pohoda, kjer je jasno razvidno, da sem bila pridna in da mi Miklavž peče veeelikooo sladkih piškotov! In nato presenečenje nedeljskega dne! Po jutranjem crkljanju z otrokom in mačkom ter odpiranjem daril, moje dete reče, da gre danes z mano na fitnes!!! Juhuhu! Bila je kar navdušena in pravi, da mi bo še kdaj delala družbo.

Ja, polna luna še ni popustila! V ponedeljek bi morala na trening, šibala sem po otroka in ob cesti mi maha loparček!!! Rezultat 250 evrov kazni in tri kazenske točke! Uf malo vre, zamujam - vre, vre, jezikanje otroka - eksplozija! In seveda fitnes odpade. Imam pa za pomiritev večerni pohod okoli jezera! Torkova rekreacija je bila ura kolesarjenja in končno sem se naslednji dan dobila z Denisom in Ines.

'Oh joj, pa ta december!'

Monika ima preveč vabil na decembrske zabave: Kako naj človek vsakemu, ki ga povabi na zabavo reče NE - ne bom pila alkohola in NE, nočem pojesti koščka torte? Potem pa so vsi po vrsti užaljeni, joj, joj, joj. Tako, da imam zdaj malo krize - poškodovala sem si nogo, ne morem biti prav aktivna, hrana pa se kar kopiči, ... Se bom potrudila narediti čim manj škode, vendar se vseeno grizem, da mi ne bi uspelo doseči cilja, če bo šlo tako naprej. Vendar ostajam polna optimizma in seveda tudi dobre volje - december je namreč mesec zabave in veselih ljudi, vsi smo polni dobrote ter novih upov. Moja novoletna zaobljuba se bliža, zato bom morala kmalu nazaj na stare tire. Lahko pa s ponosom rečem, da se maščoba kljub vsemu topi, kilogrami sicer ostajajo isti, vendar se telo lepo oblikuje. Kmalu bom dosegla svoje cilje in zaupam vase ter v ostale kandidate, da kljub decembru uspemo uresničiti, kar smo si zadali!

Uroš pravi, da vse poteka super: Imam najboljšega trenerja in sotrpinko Moniko. Res je, da naju Aleš maksimalno izmuči, vendar vsi vemo, zakaj smo na treningu. Ko sva že čisto pri koncu z močmi naju vzpodbuja, da iz sebe stisneva še zadnje atome moči. Komaj čakam, da gremo na 'suh trening', saj ne vem, kako bi se drugače izrazil. Dogovarjali smo se, da bomo pozimi združili prijetno s koristnim ter da bomo šli kakšen dan tudi smučat, da zamenjamo zrak telovadnice za svež gorski zrak. Me pa malce skrbi, kako bo s prehrano v veselem decembru, saj veste službene zabave, oziroma vsaka malenkost je dovolj, da jo spremenimo v veseli december, ampak kaj je teh 14 dni v primerjavi s celim letom.

Utrujenost, zaspanost in brezvoljnost

Irena pravi, da je za njo najhujši teden. Ko sem že mislila, da sem se spoprijateljila z napravami v fitnesu, ker nimam kondicije in ko sem iz svojega jedilnika umaknila velik del ogljikovih hidratov, me je v sredo kar stisnilo od slabosti. Utrujenost, brezvoljnost in zaspanost so me spremljale cel dan, pa še zvečer sem morala na trening. Dvakrat se mi je v glavi porodilo vprašanje, ali naj grem telovadit, ali Davida kar pokličem, da ne pridem, vendar sem na koncu trdno sama pri sebi rekla, da grem, saj če prebrodim to krizo mi potem ne bo nič več težko. In imela sem prav. Takoj, ko sem začela potiskati pedala orbitreka, se mi je začela energija vračati in kmalu sem imela zadihan pa vendar nasmejan obraz. Počutje je bilo že veliko boljše. David me je poučil, da je moje slabo počutje nekaj povsem običajnega, ko se spremeni prehrana in tempo življenja, vendar naj se ne ustrašim, naj stisnem zobe, saj prej ali slej vse mine.

Heleni še vedno malo nagaja prehlad. Počutje je nekako srednje, ne morem reči niti, da sem zadovoljna, niti nezadovoljna, ampak nekako srednje. Pričakovala sem, da bom do zdaj shujšala vsaj 3 kilograme več, očitno pa je skupek vseh dogodkov pač ta trenutni rezultat in upam, da bo naslednji mesec malo bolj razgiban ter jaz bolj zdrava. Telesno sem nekako izčrpana, mogoče bi morala malo več spati. Mislila sem, da ne bom kos treningom, ampak sem presenetila samo sebe in mi gre kar dobro. Če se mi kaj zdi pretežko, se trener malo prilagodi, tako da nekako vse naredim. Najbolj me izčrpajo kardio vaje na koncu treninga, sploh pa steza za tek, po njej sem kar malo zmedena, prav čutim, da nimam več moči in tako vem, da je bil trening dober in da sem res nekaj naredila zase. Komaj čakam, da se mož vrne iz tujine, ker sem trenutno za vse sama in pogrešam njegove vzpodbude. Pride že čez teden, dva in takrat vem, da se bo hujšanje pospešilo, ker bo tudi on z mano tekel in telovadil, pa tudi preprečil poskus uživanja prepovedane hrane. Ne rečem, da zdaj jem kaj, kar ne smem, samo kdaj se spozabim, in jem ob nepravem času, recimo zvečer ter vem, da to zagotovo upočasni hujšanje. Čez dan si organiziram čas obrokov tako, da lahko vedno pojem pripravljen obrok in tako nisem lačna. Ugotavljam, da resnično nisem imela nobenih pravil, kar se tiče prehrane in sem jedla, kadar sem utegnila in kar mi je bilo takrat ponujeno. Pri nas je žal ponudba hitre hrane, ki bi obenem bila tudi zdrava zelo redka ali je pa ni, v večjih mestih je zdrava hrana dosti bolj dostopna, jaz si jo moram pripraviti sam. Veliko sem v avtu in večinoma samo dva obroka pojem doma, ostalo zunaj ali v avtu. No, da zaključim, poskušam biti čimbolj organizirana in disciplinirana, kar mi je do zdaj bilo tuje in vem, da je samo z organizacijo in disciplino mogoče realizirati cilje.

Vesela sem, da sem končno začela misliti nase in svoje zdravje, gibanje ter zdrava prehrana sta bistvenega pomena za dobro počutje. Jesen in zima sta bila zame obdobje depresije in zdaj sem prepričana, da sta za to bila zaslužna nezdravo prehranjevanje z veliko enostavnih sladkorjev, ogljikovih hidratov in zelo malo fizične aktivnosti. Odločena sem, da z gibanjem in zdravim prehranjevanjem ne bom prenehala niti, ko bom babica. Moja naloga je, da zdrave navade prenesem na otroke, da jim bo takšen način življenja samoumeven in ne nekaj česar se morajo na novo učiti. Zelo sem hvaležna celotni ekipi zadovoljna.si, da mi je dala priložnost. Moje življenje se res spreminja na bolje.

Akcijo Hujšajmo skupaj so omogočili trenerji: Aleš Brumen, Denis Porčič, David Knafelc, Gregor Tuš in Primož Kobe; strokovnjakinja za prehrano Polonca Prohinar; fitnes centri po Sloveniji: wellness FenikS in SQUASHklubBLED, Laguna v Ljubljani, vadbeni center Cubus v Novem mestu, fitnes klub Maribor in fitnes Flex Gym v Trstu.