V tem letu si obiskala lepo število družin, ki so nujno potrebovale prenovljen dom. Kako si se soočala s težkimi življenjskimi zgodbami in slabimi bivanjskimi razmerami?

Težko. Priznam, da mi je bilo res težko in da sem se na začetku s tem težko soočala, saj sem težave drugih hitro projicirala nase, s tem pa sem želela rešiti ne le stanovanjski problem tistih, ki smo jih v Delovni akciji spoznali, ampak vse njihove probleme nasploh. Ko ljudem in njihovim težavam gledaš v obraz, je to povsem drugače, če o njih zgolj bereš. V Delovni akciji težave, o katerih sicer poslušamo, dobijo obraz, dobijo čustva in na začetku sem vsakič, ko sem se vozila s snemanja, na poti domov jokala. Solze so lile, sploh jih nisem mogla ustaviti. Spomnim se, da sem klicala svojega partnerja Petra in sem mu rekla, da tega ne morem. Ampak k sreči je on takšen, kot je in je nekako prevzel vlogo mojega psihoterapevta. On je zelo realen in mi je nekako dopovedal, da so to težave drugih in da ne morem jaz rešiti vsega. Potem pa sem našla nek način, da si postavim zid; ne, da ne bi bila empatična, a da si ne dovolim, da to vpliva na moje čustveno in psihično stanje. Sem pa potrebovala kar nekaj časa tudi po koncu snemanja, da sem povsem prišla k sebi. To so bili res hudi čustveni pretresi zame.

Kakšen pa je občutek, ko prideš k nekomu, ki tako hlepi po novem začetku in veš, da mu ga boš lahko omogočila?

Malo adrenalinsko je. Veš, da oni še ne vedo, ne znam si predstavljati, kako se počutijo oni, najbrž so še veliko bolj živčni od mene. Dober občutek je, ko veš, da boš neki družini polepšal dom in s tem tudi njihovo življenje in takrat, ko jim to poveš in vidiš njihove obraze, je to nagrada sama po sebi.

Pred nami je druga sezona, prijave so spet odprte. Kakšnih prijav si sama najbolj želiš?

To je zelo nehvaležno vprašanje. Ne favoriziram nikogar, ker ne vem, s kakšnimi težavami se ljudje še soočajo. Najraje bi videla, da bi lahko dom prenovili vsem, ki se prijavijo. To sicer ni mogoče, bo pa tokrat kar veliko takih. Mogoče zveni za lase privlečeno, ampak menim, da bi moral vsak izmed nas vsaj enkrat na mesec narediti nekaj dobrega za sočloveka, ker to res s sabo prinese tako lepe občutke, ki jih sploh ni mogoče opisati. Te občutke moraš občutiti.

Poleg uresničevanja sanj pa s pomočjo Delovne akcije potuješ tudi po naši lepi Sloveniji. Te je kak košček še posebej navdušil? Konec koncev si Zasavka, ki je študirala na Primorskem in živi na Štajerskem.

Res me je in to je Dovžanova soteska blizu Tržiča, kjer smo prenavljali dom Jožetu in njegovemu sinu Klemenu. Do njune hiše je tako fantastična pot. Pelješ se ob reki, cesta je ozka in ovinkasta, na drugi strani so skale, ki se naenkrat prevesijo čez cesto in ti greš skozi skalni tunel, ki ima vmes razpoke, skozi katere vidiš svetlobo ... in to je res čudovito. To se mi je posebej vtisnilo v spomin.

Letos, ko sva se spominjala tvojih začetkov v rubriki #tbt, si mi pred snemanjem rekla, da so te številni spraševali: 'Kaj ste res vse to naredili v petih dneh?'. So še kakšna vprašanja, ki so se ponavljala?

Ko so bili mojstri že bolj znani, so začeli spraševati o njih. Fiki in Ičo sta postala pravi zvezdi (smeh). Drugih vprašanj, ki bi se ponavljala, pa ni bilo. Zagotovo je bilo to o trajanju prenove najpogostejše.

Prej si omenila, da bi vsak izmed nas moral narediti nekaj dobrega za sočloveka. In če se ne motim, si se podobne akcije zdaj lotila tudi sama?

Ja, res je. Na radiu, kjer delam, imam akcijo Ana pomaga. Delovna akcija mi je res dala za misliti, da je preveč ljudi, ki živi v nevzdržnih razmerah, mi pa naše stanovanjske pogoje jemljemo samoumevno. Pa ni tako, za mnoge ni samoumevno, da si v stanovanju brez vlage, z dobro streho in elektriko ... Te stvari mi niso dale spati in zato sem se odločila za to akcijo. Tu sicer ne prenavljam stanovanj, ampak iščem tiste, ki za svoj dom kakšno stvar potrebujejo. Zdaj smo npr. v takšnem obdobju, ko je potreba po kurilnem olju, zato iščemo ljudi, ki si ga ne morejo privoščiti. Ključno se mi zdi pa to, da to delamo kot skupnost – vsi skupaj se potrudimo posamezniku pomagati. Ker ta posameznik se trudi, da bi sebi in družini omogočil lepše življenje, včasih pa pač potrebuješ malo spodbude. In tako iščemo npr. posteljo, ležišče za otroka, kurilno olje ... In to iščemo po vsej Sloveniji, ker želim razširiti to miselnost, da lahko pomaga vsak, ker zares ti za to ni treba narediti veliko, samo premakniti se moraš. Veliko ljudi mi piše, da so potrebovali nekoga, ki bo vse to organiziral, tako da očitno si ljudje želijo pomagati, ne znajo pa se organizirati, mogoče ne vedo, komu pomagati, ker vemo, da žal obstajajo tudi takšni, ki pomoč izkoriščajo. In potem jaz skrbim za logistiko; prevzamemo, kar smo iskali in peljemo tistim, ki to potrebujejo.

Potem si z odzivom zadovoljna?

Ja, odziv je fantastičen! Nisem želela, da se mi javljajo ljudje, ki se želijo nečesa znebiti, ker za to obstajajo tudi številne druge platforme, jaz iščem predvsem tiste, ki pomoč potrebujejo, da se izpostavijo in za pomoč tudi prosijo. Težava je tudi v tem, da nimamo nobenega skladišča, zato moramo delati in iskati sproti.

Preteklo leto si boš zagotovo zapomnila po Delovni akciji. Kaj je sicer še zaznamovalo tvoje leto?

Jaz mislim, da je vse, kar je zaznamovalo moje leto 2018, povezano z Delovno akcijo. Zdi se mi, da sem zaradi nje postala res boljši človek, postala sem bolj empatična in še prijaznejša, tudi do sebe. Spoznala sem, da se nam ni treba oklepati materialnih stvareh, ker je to popolnoma nepomembno v življenju. Ko ti gre dobro, je vse super, smo vsi veseli, vse si lahko privoščimo. Ko pa enkrat nekaj 'zašteka', pa naj bo to zdravje, izguba službe ali celo bližnjega, smo pa postavljeni v situacijo, ko si začneš postavljati drugačna vprašanja. Vesela sem, da sem vse to spoznala brez tega, da bi se mi zgodila kakšna tragedija. Zdaj pa želim to razmišljanje prenesti tudi na druge ljudi. Dajmo se zavedati, kaj imamo in bodimo za to hvaležni, manj grabežljivi in bolj solidarni. Nihče ne bo umrl, če bo gospodu, ki stoji pred trgovino, dal dva evra. Marsikomu je nerodno prositi, a vidiš v njegovih očeh. Kaj je bil zadnji stavek v zadnji epizodi Delovne akcije? 'Bodite prijazni do drugih in drugi bodo prijazni do vas.' In zdi se mi, da ta stavek pove vse.

Na Instagramu pogosto objavljaš tudi svojo hčer Otjo. Kako balansiraš živahnega otroka, aktivno službo, kot vidimo, tudi telovadiš, pa še domove popravljaš? Ti si tisto, kar se po navadi govori 'ona ima vse'.

To samo izgleda tako, saj veš, kako je na družabnih omrežjih. Facebooka sploh ne uporabljam več, na Instagramu pa objavim, ko se mi zgodi kaj zanimivega. Ne objavljam vsakega svojega koraka, ker mislim, da to niti nikogar ne zanima. Ogromno časa si vzamem tudi zase, za svojo družino, zdi se mi, da tega časa ni nikoli dovolj. Vsak torek npr. v knjižnico hodimo na pravljice, kjer je tako fantastična pravljičarka, da jaz poslušam z odprtimi usti. Sva se pa s Petrom letos odločila, da se bova oba ukvarjala z enim športom in izbrala sva badminton, zato enkrat na teden hodiva na badminton. Peter ima sicer prednost, ker je že lani vse leto treniral, jaz pa sem komaj začela. In ne da bi se hvalila, ampak sem res zelo dobra (smeh). Čeprav še nisem zmagala, ampak to je zgolj zato, ker ima on več sreče (smeh)!

Omenila sva ogromno stvari, nisva pa omenila glasbe, a začetek tvoje kariere je bil skoncentiran prav na petju. Pogrešaš glasbene odre?

Ne pogrešam nastopanja in petja. Pogrešala bi glasbo, a ker delam na radiu, jo imam dejansko vsak dan v službi. Moja služba je glasba, zato sem v stiku z njo vsak dan in to je tisto, kar mi zadovolji ta glasbeni segment. Spremljam nove glasbenike, to me še vedno zanima, da bi se pa spet sama podala na glasbeno pot, me pa ne vleče. Iz tega vidika občudujem Alenko, s katero sva bila skupaj v skupini Bepop. Ona še vedno nastopa s Sopranosi in ob tem usklajuje še družinsko življenje. Jaz res nimam več te energije.

Pred nami je veseli december, idealen za izpolnjevanje želja. Ti si jih izpolnjevala vse leto, kaj pa si Ana Praznik želi zase?

Ti povem? Pa bo ful kičasto!

Povej.

Zdravje!

To so že tista leta, ko veš, kaj je zares pomembno (smeh).

To, ja! Ko se zaveš tega, kako je zdravje pomembno. In zelo pogosto si v kakšni situaciji, ko npr. otrok dobi nenadno vročino, vedno rečem: 'Joj, samo da bi bili zdravi!' Ker vse ostalo bomo že uredili, zdravje pa za to potrebuješ. Če si zdrav, lahko delaš, imaš energijo zase, za otroka, partnerja. Če se pa moraš boriti za življenjsko energijo, pa seveda to predstavlja problem. Tako da si res želim samo zdravja.

Še vedno pa zbiramo prijave za drugo sezono Delovne akcije! Če poznaš koga, ki živi v nevzdržnih razmerah, mu pomagaj. Ne oklevaj in ga prijavi TUKAJ.