Eva, z Janom sta skupaj že 14 let. Pred dnevi smo govorili o njegovi karieri v bodibildingu, pri kateri ga ne le podpiraš, temveč mu tudi pomagaš. Spremljala si ga skozi vso pot. Kako ga ti doživljaš?

Zagotovo ni najlažje, saj je treba veliko discipline, prilagajanja in usklajevanja. Pa tudi potrpežljivosti! Sicer sta najina življenjska stila res podobna, a hkrati zelo različna, še posebej, ko se Jan začne pripravljati na tekmovanja. Takrat se jaz po navadi prilagodim in tudi sama jem manj. Težava nastane, ko je v obdobju pridobivanja mišične mase, ko jé ogromno. Takrat se moram prav zavestno prisiliti v to, da sama ne smem toliko jesti (smeh). Sicer pa sem res ponosna nanj, vidim ga kot zmagovalca in vidim, kaj vse še lahko doseže. Vsak dan mi je za zgled, kaže mi, kaj pomeni, da si pravi trener in pravi tekmovalec. Res pa je, da je to dvorezen meč, saj ves ta čas, ki ga posveti svojim strankam, potem izgubim jaz. In smo spet pri usklajevanju in potrpežljivosti (smeh). A v vsem tem času sva se naučila, da je morda ob težavi res enostavno oditi, ampak midva raje delava na tem, da to težavo premostiva. Ne morem reči, da ni naporno, a so zato skupni trenutki res toliko pomembnejši. 

Preizkusila si se tudi kot misica in osvojila naziv spremljevalke Miss Earth. Tudi misice marsikdo dojema napačno, kajne?

Ja, res je. Misice marsikdo dojema kot neumne in pogosto tudi kot lahke punce. Pa ni vedno tako. Sama sem sicer najpogosteje v ta tekmovanja šla sproščeno in neobremenjeno, le na Miss Earth sem šla bolj resno, ker sem vedela, da je to odskočna deska, s katero lahko v prihodnosti ljudem pomagam. Sem pa na teh tekmovanjih našla veliko pametnih punc. In seveda tudi obratno, a so bile te morda karakterno izredno prijetne. Kakor so me naučile izkušnje, so navadno tiste bolj inteligentne punce tudi bolj nesramne oz. bodo pogosteje manipulirale z drugimi. Morda bo to zvenelo grdo, ampak opažam, da pametne punce, ki bi lahko dosegle marsikaj, na oder niti ne grejo. Zato potem poiščejo dekleta, ki si želijo biti v središču pozornosti. Sama sem šla v te stvari z namenom, da lahko nato nekomu pomagam. Že prej sem se ukvarjala z dobrodelnimi akcijami, ampak pri nas je tako, da če nisi medijsko izpostavljen, nisi nič in ne prideš nikamor. Sem trmasta in sem grizla, dokler nisem dosegla svojega, a s prepoznavnostjo je vse veliko lažje. Zelo mi je ostal v glavi citat Mitje Okorna, ki je v enem izmed intervjujev dejal, da ni bil nikoli prvi, vedno pa je pobral tiste sladke stvari. Tako je bilo tudi pri meni; glavne lente nisem skorajda nikoli osvojila, vedno sem bila druga, a sem od tega dobila marsikaj. Pomembno je, da si to, kar si. Četudi tega ne bodo cenili tukaj, te bo opazil nekdo drug. Če se zaprejo ena vrata, se zagotovo odprejo druga.

Večina ljudi, s katerimi sem delala, predvsem moški, so me imeli za neumno. Ko so me spoznali, pa so šli korak nazaj in začeli znova. Potem se pojavita dve skrajnosti: ali ti dajo možnosti, ki ti jih sprva niso nameravali, ali pa se pokaže moški ego, ko se te ustrašijo in te hitro hočejo postaviti na 'svoje mesto'. 

Tudi sama se ukvarjaš s športom, a vendarle nisi tako stroga kot Jan. Kaj je tebi pomembno?

Sama izhajam predvsem iz skupinskih športov. V preteklosti sem sprva trenirala košarko, nato še jahanje, kar isto razumem kot skupinski šport, saj moraš žival razumeti, razmišljati, kako lahko konj odreagira ... Fitnes pa je individualen, tam tekmuješ sam s sabo. In če nimaš te motivacije oz. tega razumevanja, to ne bo šlo. Sama sem za to potrebovala kar precej časa in ja, kot si rekel, še vedno nisem tako stroga kot Jan. Trudim se, da se presežem, a mi je pomembno, da v tem še vedno tudi uživam. Priznam, da mi je bilo sprva zelo težko preklopiti iz skupinskih športov na fitnes. Morda je napaka, da ne znam tekmovati sama s sabo, a nimam nekega dolgoročnega cilja, ki bi me k temu spodbujal. OK, morda bikinke (smeh). 

Vem, da tudi sama veliko pomagaš Janu. Pred dnevi si na Instagramu npr. zaupala zabavno zgodbico iz trgovine, ko si kupila toliko beljakov, da so vsi mislili, da boš delala indijančke. Kako je treba dejansko prilagajati vajin vsakdan?

Ogromno je usklajevanja in vnaprejšnjega planiranja. Moja prva misel zjutraj je po navadi ta, koliko jajc ima danes za zajtrk. Jaz se prilagodim na tak način, da navadno jem enako kot on, da si ne pripravljam še nekaj posebej zase. Plus je v tem, da pogosteje jem zdravo. Tudi v trgovini, ja, me pogosto sprašujejo, zakaj bom potrebovala toliko npr. beljakov, ampak je spet nekaj pozitivnega, ker se na tak način hitro s kom zapleteš v pogovor, mu lahko kaj svetuješ, poveš, spoznaš ... Nazadnje sem tako govorila z blagajničarko in ji dala idejo za sina, ki je nogometaš. Vsekakor pa je izziv (smeh).

Večina parov se npr. ob obletnici ali pa za rojstni dan ali praznik razvaja s penino, tortico, dobro večerjo ipd. Pri vama si to težko predstavljam, kako to dejansko izgleda?

Eva: Ko Jan nima priprav, si brez težav privoščiva kaj bolj redilnega. Zato sem vesela, da imava obletnico marca, ko jih ne bo imel, sicer bi bilo to precej drugače. Po navadi obletnico preživiva tako, da si ves dan rezervirava zase, greva morda v savno, velnes, bazen ... Pa potem na dobro kosilo ali večerjo. Jaz se smatram za gurmanko in rada uživam v hrani, Janu je pomembno samo to, da je dobra porcija.

Jan: Ja, meni je predvsem pomembno to, da se najem, tudi če ni tako dobro, kot bi si želel. Najpogosteje bom naročil pico ali pa steak, to jem najraje. No in seveda jajca (smeh).

Eva: Ja, on ima to najraje. Jaz pa bi testenine s tartufi pa to in ono ... vsega po malem.

Jan: Ona jé parmezan s testeninami in ne obratno (smeh).

Eva: Jaz sem gurman, on pa ima rad velike porcije!

Eva in Jan sta komentatorski par v oddaji Vrtnice in vino, ki sledi šovu Sanjski moški vsako soboto in nedeljo ob 21.10. Vse zamujene epizode vas čakajo na VOYO, kjer si lahko prav tako predpremierno že ogledate današnjo in jutrišnjo epizodo.