Večina te danes pozna kot odlično gorsko tekačico, kdo pa je Nuša, kadar ne teče po gorskih poteh? Kaj te v osrečuje v življenju poleg športa?

Nuša brez športa je še vseeno zelo aktivna oseba. Poleg tega, da sem začela obiskovati Fakulteto za šport, sem zelo rada v naravi in gozdu, predvsem na sprehodih, zelo rada berem in gledam filme, včasih ustvarjam v kuhinji po receptih na TikToku ter se družim s prijatelji in sestro Hano. Prav ona in moja družina pa mi pomenita največ, saj sta mi vedno ob strani. Osrečuje pa me tudi moj fant, ki me lahko vedno spravi v dobro voljo.

Zakaj ravno tek? Si se v mladih letih ukvarjala tudi s kakšnim drugim športom?

Aktivna sem že od mladih nog. Razen teka nisem nikoli trenirala nič specifičnega, sem pa zelo rada smučala, igrala košarko,  odbojko in nogomet na sosedovem travniku, kolesarila po hribovitih cestah, v osnovni šoli pa sem tudi tekmovala na občinskih in regijskih šolskih atletskih tekmovanjih, takrat še v tekih na 60 m in skoku v daljino, na tekmovanjih v odbojki, gasilskih tekmovanjih … Proti koncu osnovne šole pa sem se res odločila, da bom začela nekaj trenirati, predvsem atletiko, ki mi je bila še vseeno najljubša. V Kamniku takrat ni bilo resnejšega atletskega kluba, Domžale pa so bile predaleč, zato mi je ati predlagal, naj treniram oziroma tečem sama po načrtu njegovega sodelavca (4-krat na teden). Tek se je zdel tudi kot najpreprostejši šport – potrebuješ samo čevlje in pot, pa lahko greš. Na začetku sem hodila velikokrat teč z atijem, potem še večkrat s svojim psom, moj cilj pa je bil predvsem premagati sošolko iz osnovne šole, s katero sva vedno tekmovali za prvo mesto na šolskemu atletskemu tekmovanju.

Kaj te pri njem najbolj privlači? Je to bitka s časom? Zmage? Bitka s samo seboj? 

Prav zmage na atletskih tekmovanjih in Veronikinem teku so me še dodatno motivirale za nadaljevanje treningov. Bile so potrditev, da delam prav in da se izboljšujem. Prav to pa me pri teku najbolj privlači. Vsak trening je svojevrsten izziv, lahko predstavlja bitko s samo seboj, na primer če je zelo mrzlo in se moraš spraviti na težek trening, pa bi raje počival, ostal notri ...  Ampak vsak dobro opravljen trening je majhna zmaga dneva, zaradi katere si lahko ponosen nase in veš, da zato rasteš in se izboljšuješ – fizično in psihično. Najljubši pa so mi teki samo za dušo in za sprostitev. To je takrat, ko ne gledam na uro ali čas in se odpravim teč predvsem zato, da se z mislimi odklopim in se zavem okolice in sebe. Takrat zbežim od vseh skrbi in imam čas samo zase. Zdi se mi, da sem včasih več tekla neobremenjeno, večinoma bolj za rekreacijo in zdravje, zdaj pa se veliko bolj trudim doseči zastavljene čase in razdalje, ampak ljubezen do teka je vseeno vedno večja. To opazim še posebej sedaj, ko se rehabilitiram po artroskopiji kolena z matičnimi celicami in že štiri mesece ne smem teči. Tek se je zdel tako samoumeven, sedaj pa, ko ne smem teči, se mi zdi, da del mene manjka. 

Kaj te motivira, ko se zaženeš v hrib?

Prav te prelepe  jesenske gozdne poti so odlična motivacija za tek v hrib. Včasih me motivirajo prav te, večinoma pa seveda sam razgled na vrhu in občutek zmagoslavja po vsem »matranju«. 

Tek pa je bil zagotovo tudi eden od dejavnikov, ki so te izoblikovali v osebo, kakršna si danes. Katere značajske lastnosti pripisuješ svoji športni karieri?

Tek me je naučil bolj živeti za sam trenutek, ker se med njim res zaveš samega sebe, ter postopnosti. Postala sem bolj potrpežljiva in vztrajna, pokazal pa mi je tudi, da bo moj trud poplačan, če se bom trudila. Teku pripisujem tudi svojo discipliniranost in organiziranost, sem pa tudi ugotovila, da sem, če grem teč zjutraj, pred celotnim dnevom, pod manj stresa in se mirneje spoprijemam z izzivi čez dan. 

Kako je šport vplival na tvoje bližnje odnose, predvsem z vrstniki, in na tvoje odraščanje?             

Večino časa treniram sama, zato sem večino tekaških sovrstnikov spoznala na tekaških tekmovanjih. V gorskih tekih je mlajših sicer malo manj, ampak sem vseeno spoznala veliko zanimiv ljudi, s katerimi se sedaj že bolje poznamo in se redno srečujemo na večjih tekmovanjih. Večina mojih prijateljev ni tekačev, vendar to ne pomeni, da me ne podpirajo. Velikokrat sem šla na trening namesto na druženje, ampak ni bilo hujših zamer, drugače pa je vse šlo z dobro organizacijo in načrtovanjem. Šport je odigral in še vedno igra pomembno vlogo v mojem odraščanju, bil je moj vir zabave in nanj imam veliko lepih spominov, upam, da jih bo še več.

Bi rekla, da si morala za svoj šport veliko žrtvovati?

Ne bi rekla, da sem veliko žrtvovala za svoj šport. To, da grem teč, je bila moja izbira in to sem delala z veseljem, če pa bi morala preveč žrtvovati, bi ga verjetno že opustila. 

Koliko ur na dan preživiš na treningu? Se količina treninga med letom dosti spreminja?

Zdaj, ko ne smem še teči, sem približno dve uri v fitnesu, od 3- do 4-krat na teden, doma pa delam še vaje za stabilizacijo in trup. Vseeno se trudim približno ohranjati mišice, potrebne za učinkovit tek. V začetku tega leta pa sem tekla 5-krat na teden po dve uri na dan, 2-krat na teden sem hodila še v fitnes za moč, doma pa sem 2-krat tedensko delala vaje za trup in stabilizacijo. Pozimi sem več časa namenjala fitnesu, poleti pa sem več tekla, zato je bilo manj ur fitnesa. Sicer pa se število ur tedensko čez leto ne spreminja preveč. Le v obdobjih, ko sem se morala malo več učiti, sem raje nadomestila kakšen napornejši trening z lahkotnejšim tekom po naravi.

Se kdaj vseeno zgodi, da si rečeš 'Kaj mi je tega treba'?

Tek se zdi super ideja, ko imaš neomejeno časa, ko je zunaj prečudovit jesenski dan, po možnosti popolnih 18 stopinj in še brez vetra. Ampak take idealne razmere so seveda redke in posebej v hladnih deževnih jutrih, ko sem morala zaradi treninga vstati iz tople postelje, mogoče še utrujena od prejšnjega dne,  sem se res velikokrat vprašala, zakaj se raje ne ukvarjam s slikanjem … Ampak čeprav nisem najbolj pri volji ali pa če res močno dežuje, se vedno odpravim teč. Postala je že navada in to, da se odpravim ven, sploh ni vprašanje. So pač boljši in slabši treningi, boljše in slabše razmere, nikoli pa mi ni bilo žal, da sem se odpravila teč. 

Imaš kakšno posebno jutranjo rutino?

Večkrat sem se odpravila teč v popoldanskem času, po šoli, le zadnji dve leti sem treninge večinoma opravljala dopoldne zaradi popoldanskih predavanj. Večinoma pa nisem imela neke posebne jutranje rutine. 

Ali slediš kakšnemu posebnemu prehranskemu režimu, mogoče sodeluješ s kakšnim prehranskim strokovnjakom? Če ja, zakaj?

Pred nekaj leti sem res dobila nek »prehranski dnevnik«, v katerem je hrana, ki naj bi ustrezala moji športni aktivnosti in bazalnemu metabolizmu. Prehrano sem res prilagodila navodilom – manj pridelane hrane in sladkorja, več ajdove kaše, kvinoje in prosene kaše, saj vsebujejo več hranilnih snovi, ne samo ogljikovih hidratov, na primer krompirja, zelenjave in rib,  po teku pa vedno popijem tudi sirotko za ohranjanje mišične mase, vendar je zaradi obveznosti težko ves čas jesti po načrtu, tudi zaradi skupnih družinskih kosil, zato se trudim, da sta vsaj en ali dva obroka dnevno bolj zdrava in hranilna, kar mi tudi ustreza, da ne grem v skrajnosti. Prehrano sem spremenila, ker je bil moj prvotni cilj s tekom predvsem ohranjati zdravje in lepo postavo. Prav ta pa je imela velik vpliv tudi na sam tek, saj sem se v nekaj letih res veliko izboljšala. Spremenila sem jo tudi zato – poleg zdravja.

Do zdaj si zbrala že kar nekaj odličij, med drugimi tudi šesto mesto na svetovnem prvenstvu.  A dejstvo je, da je šport sestavljen tako iz vzponov kot tudi iz padcev. Kaj te v takšnih trenutkih žene naprej oziroma kako ostajaš psihično močna in trdna?

Šport je res sestavljen in vzponov in padcev, pri meni je bilo k sreči več prvih kot drugih, pa vendar sem se zaradi pretiravanja v količini teka med prvim koronskim obdobjem in posledične poškodbe znašla v obdobju padca. Na začetku je vsakomur težko in zdi se mi pomembno, da vedno daš čustva iz sebe, da si dovoliš, da ti je hudo, saj se trudiš po najboljših močeh in včasih se stvari ne izidejo, kot bi se morale. Zelo veliko mi pomaga tudi mami s svojimi modrimi besedami in nasveti ter tolažbo, brez njene bi ostala psihično močna. Potem pa se vendarle spravim skupaj in si postavim nov cilj. Kar je bilo, je bilo in ta cilj, pa četudi prilagojen (npr. moj trenutni cilj je samo to, da se rehabilitiram in grem teč), me motivira in žene, da grem naprej. Zavem se, da brez padcev ni vzponov in da brez njih ne ceniš svojih vzponov, tako kot bi moral. Bili so tudi trenutki, recimo na lanski tekmi v Italiji, ko me je sotekmovalka zadnjih 10 m pred ciljem prehitela za 3. mesto, ko sem se počutila razočarano nad sabo. Zakaj takrat nisem tekla še hitreje? Toda vse sem dala od sebe, bila je boljša in to sem sprejela in si postavila nov cilj – novo motivacijo. Naslednje leto pa bo ravno obratno.

Številni športniki imajo pred nastopi svoje rituale, povezane z vraževerjem. Imaš tudi ti kakšnega?

Pred tekmovanji nimam posebnih vraževernih ritualov, malo pa vseeno verjamem v srečo sodih štartnih številk (smeh).

Se ti zdi, da sicer ljudje v življenju prehitro vržemo puško v koruzo? In da je morda prav šport tisti, ki nas lahko nauči vztrajnosti?

Mislim, da ljudje v današnjem svetu res včasih prehitro obupajo ali pa si na splošno sploh ne upajo začeti določene dejavnosti, predvsem zaradi strahu, da bo pretežko ali pa da tega niso zmožni. Ampak pomembno je, da se stvari lotimo na začetku, in šport je lahko res dober učitelj postopnosti in vztrajnosti. Če bomo hoteli že takoj biti najboljši, bomo preskočili več faz, in ko se bomo lotili določene dejavnosti, bo ta res pretežka za nas in bomo mislili, da nam ni usojeno oziroma nam ni namenjena. Tako izgubimo motivacijo in obupamo. Najprej hitra hoja, nato tek na krajše razdalje, kasneje 10, 21 in še več kilometrov. Vsak naslednji trening bo lažji, če bomo pred njim naredili še enega. Ravno pri športu pa je vztrajnost dobro poplačana – včasih kar z medaljo.

Ljudje smo bitja navade in večje spremembe nas pogosto plašijo. Včasih je težko premagati ta strah, preseči željo po udobju in na situacijo pogledati z drugega vidika ... Kaj tebi pomaga premagati ta strah?

Ko me je česa strah, si vedno rečem, da vse mine. Pred večjimi tekmovanji sem imela zraven še tremo, ampak sem si rekla, da bo čez eno uro že vse mimo, in res je bilo vsakič tako. Seveda je prisoten, ampak ga je lažje prenašati, če veš, da ni dolgotrajen. Isto pa velja, ko presežemo meje udobja. Nekoč mi je trener na stadionskem treningu, na katerem mi res ni šlo (res sem se mučila tako v glavi kot na stezi, pred sabo pa sem imela še kar nekaj intervalnih tekov), dejal, da ti teki trajajo le dve minuti v primerjavi s 24 urami dneva. To sta dve minuti "rdeče cone" v primerjavi s celim dnevom udobja. Na to se velikokrat spomnim in res mi pomaga.

Po čem želiš, da si te ljudje zapomnijo, in kaj šteješ za svoj največji dosežek do zdaj?

Najprej bi seveda rada, da si me ljudje zapomnijo kot dobro gorsko tekačico oziroma tekačico na splošno, tako da me bodo vzeli za malo resnejšo konkurenco, ko me bodo v prihodnosti videli na startni črti. Kot tretjeuvrščeno na balkanskem prvenstvu v gorskih tekih letos v Romuniji (kar štejem za trenutni najboljši dosežek), kot državno prvakinjo v teku gor, kot šestouvrščeno na svetovnem prvenstvu v Argentini, še kot mladinka, večkratno mladinsko državno podprvakinjo v tekih gor/dol, večkratno reprezentantko na evropskih prvenstvih v gorskih tekih… Želim pa si tudi, da si me zapomnijo kot zanesljivo, prijazno, delavno in vztrajno osebo, na katero se lahko zaneseš.

Kaj si želiš od svoje prihodnosti – ne samo v športu, ampak v življenju nasploh?

Šport je bil in tudi v prihodnosti bo vedno del mojega življenja. V prihodnosti si želim uspešno končati študij kineziologije in z njeno pomočjo širiti ljubezen do športa in zdravja med mladimi in starimi. Poleg tega bom nadaljevala svojo športno kariero in se trudila po najboljših močeh, kljub trenutnim manjšim zapletom s kolenom. Želim si uživati študijska leta, pridobivati izkušnje, veliko potovati in raziskovati neznane kraje (po možnosti zraven še tekmovati oziroma teči), nekoč pa si seveda tudi ustvariti družino.