Hana, kako si doživljala zadnje dve leti kot stevardesa? Glede na to da so bila potovanja eno od področij, ki jih je pandemija najbolj prizadela. 

Zadnji dve leti sta bili polni evforičnih trenutkov nepopisne sreče in hudih padcev v realnost zaradi pandemije. Služba se je začela sanjsko. Potovanja po celem svetu, prideš nazaj v Dubaj, opereš oblačila in že pakiraš za naslednjo pot. Res je služba psihično in predvsem fizično izredno zahtevna, vendar sem sama v njej vedno uživala. Nato so prišli težji časi, mentalno zahtevni dnevi, ko obstaneš v velikem mestu, za katerega nikoli ne bom mogla reči, da je moj pravi dom. Države so bile zaprte. Nisem mogla izstopiti iz Dubaja. Nisem mogla vstopiti v Slovenijo. In kljub temu da si med srečneži, ki uspejo obdržati to službo, se počutiš ujetega. Danes lahko z nasmeškom na obrazu rečem, da se počasi (!) vračamo v stare tirnice. Letov je več, postrežba je sicer nekoliko spremenjena, še najbolj pa se leto 2020 občuti na naših layoverjih. Ni nam namreč povsod dovoljeno iti ven iz hotela. Na določenih destinacijah dolgo nismo smeli niti ven iz hotelske sobe. Ampak to službo še vedno z veseljem opravljam. 

Kakšna so bila tvoja pričakovanja od dela stevardese za to veliko letalsko družbo in ali so bila uresničena?

Pričakovanj nisem imela velikih. Lahko rečem, da nisem upala preveč pričakovati, da ne bi bila na koncu razočarana. Saj veste, upaj na najboljše, pripravi se na najslabše. Veliko potovanj, lep zaslužek, avantura življenja in zgodbe, ki jih bom z veseljem nekoč pripovedovala svojim otrokom in vnukom. To pa je danes izkupiček ogromnega koraka, ki sem si ga upala storiti slaba tri leta nazaj.

Tvoje življenje je vse prej kot običajno ... Življenje po hotelih, vsak dan druga država ... Si vedno čutila v sebi ta nemir, željo po potovanju in dogodivščinah? Kdaj so potovanja postala tvoja strast?

Vedno sem rada potovala. Doma pravijo, da ko smo se odpravljali na dopuste, sem bila jaz tista, ki je vedno prva s spakiranimi kovčki stala pred vrati. Jaz in naš kuža, ki še vedno vsakič upa, da ga vzamemo s sabo. (smeh) Nikoli pa mi niti na kraj pameti ni padlo, da bi kdaj postala stevardesa. Na to enostavno nikoli v življenju niti nisem pomislila. Torej ne, moja zgodba se ne začne z otroškimi sanjami o letenju okoli sveta. Vedno pa sem rada odkrivala tiste skrite kotičke držav. Ne turističnih delov. To rada počnem še danes. Sicer si ogledam večje znamenitosti v državah po svetu, vendar je moja strast zahajanje v manjše ulice, kjer vidiš pristen utrip mesta in ljudi, ki tam živijo. 

Si tudi na ostalih področjih v življenju tip človeka, ki sprejema spontane odločitve?

Sama sem vse prej kot spontan tip človeka. Verjetno je bila odločitev, da poskusim na t. i. open day za konkretno letalsko družbo ena in edina spontana odločitev v vseh mojih šestindvajsetih letih. Stvari imam rada organizirane in premišljene vnaprej. To se odraža predvsem v dnevih, ko ne letim. Takrat so si moji dnevi precej podobni. Mogoče za druge dolgočasni in monotoni, vendar sem sama tip človeka, ki to potrebuje. Potrebujem nek sistem, ki ga v dnevih, ko letim, ni.

Je pa to verjetno življenjski stil, ki ni za vsakogar, ki zahteva določena odrekanja in prilagajanja. Kaj je tebi najtežje pri vsem tem?

Zame (in verjetno še marsikoga v tem poslu) najtežji del je zamujanje trenutkov, ki bi jih lahko preživela z družino. December je vedno najtežji del leta. Na svojo družino sem zelo navezana, vendar so le redki trenutki v letu, ko jih lahko objamem in sem dejansko lahko z njimi, ne samo "Živijo, kako si?" preko Skypa. Zamudiš praznovanja, rojstne dneve, poroke, vse vzpone in padce ljudi, ki jih imaš neskončno rad in bi bil rad z njimi tudi v najtežjih trenutkih. Pa spet, vse, kar lahko storiš, je to, da jim napišeš sporočilo ali pokličeš po video klicu. To je (zame osebno) zagotovo eden velikih minusov moje službe.

Vsi smo se že kdaj zbudili sredi noči v hotelu in nismo vedeli, v kateri državi smo. Rabiš par sekund, da si v spomin prikličeš, na kateri celini si. Tudi to zna biti včasih malo neprijetno. (smeh)

Kaj pa te pri tem delu najbolj osrečuje?

Vsi ti luksuzni hoteli in samopostrežni zajtrki, razgled iz hotela v Kuala Lumpurju, mango sticky rice v hotelu v Bangkoku, hotel na Times Squaru v New Yorku, balkon z razgledom na palme in plažo na Mauritiusu in Sejšelih, poletje januarja v Avstraliji, sončni vzhodi iz hribov nad Cape Townom v Južnoafriški republiki, safari v Zimbabveju, postrežba v Bangladešu … 

Služba ti hkrati da občutek, da pripadaš določeni skupini. Med kabinskim osebjem se splete posebna vez. Kljub temu da na vsakem letu letiš z drugo posadko, veš, da so to edine osebe, na katere se lahko zaneseš, če se izgubiš v zapletenem sistemu podzemnih železnic in vlakov v Seulu. 

Življenje, kot ga ne poznajo drugi. Nikoli ne rečemo, da grem na Maldive, temveč, da imamo Maldive. Lete si lahko tudi menjamo, vse dokler je znotraj legalnega počitka: "Kdo hoče Frankfurt? Potrebujem Stockholm!" Kot da je svet naš.

Kako bi rekla, da je to delo vplivalo na tvojo osebnost?

Kljub temu da sem bila že kot otrok vedno nekoliko bolj zrela od svoje generacije, se mi zdi, da sem skozi to službo dokončno odrasla. Seveda, nikoli ne smeš priti do točke, ko bi se nehal mentalno razvijati. Vedno je treba stremeti k še več tudi iz tega zornega kota. Ampak služba te nauči, kako biti prav zares povsem sam. Po selitvi v Dubaj se je potrebno znajti, pa potem vsakih nekaj dni, ko prideš na novo destinacijo mogoče še v nepoznano mesto. Naučiš se biti samozavesten. Nisem več plašno dekle, ki si pred drugimi niti ne upa govoriti v angleščini. Če česa ne vem, ne razumem ali ne najdem, pač vprašam. Včasih se sama sebi zdim smešna, pa si rečem: "Ah, saj sem sredi Bangkoka, saj me ne poznajo!" Takšno življenje je lažje. (smeh)

Kakšno pa je življenje v Dubaju? Koliko časa si potrebovala, da si se privadila na drugo kulturo in povsem drugačno okolje?

Življenje v Dubaju je točno takšno, kot si ga narediš sam. Lahko je polno norih zabav v raznih barih, na plažah, zabavah ob bazenu ... Ali pa je precej umirjeno. Počivanje v mirnejših kotičkih, lahkotni sprehodi po plažah, pikniki v puščavi ... Ja, jaz sem bolj tip človeka za slednje.

Kultura je sicer drugačna, ampak sem se sama hitro privadila. Dubaj je zelo turistično mesto in zato manj strogo gledajo na vse skupaj. Abu Dhabi in Katar se v tem že nekoliko razlikujeta. Seveda pa je vse v spoštovanju druge kulture. Bolj gre za to, ali si se pripravljen prilagoditi standardom, ki so v določenem delu sveta primerni in ne toliko, ali se lahko privadiš.

Sicer pa si zelo aktivna tudi na družbenih omrežjih, kjer imaš lepo bazo sledilcev. Si se tega lotila načrtno ali se je to zgodilo povsem spontano?

V primerjavi z nekaterimi dekleti, ki opravljajo isto službo, je moja baza sledilcev vseeno precej majhna, zagotovo pa je prišla povsem spontano. Ljudi zanima takšen nor življenjski stil, kot ga imamo mi. Večkrat dobim spodbudna sporočila, da imajo občutek, da preko mene vidijo svet. Ali pa da zdaj vedo, v katero mesto si zagotovo ne želijo. (smeh)

Se ti sicer zdi, da Slovenci dovolj potujemo, raziskujemo druge države in spoznavamo nove kulture ali bi morali bolj razširiti svoja obzorja?

Mislim, da Slovenci kar radi potujemo. Zagotovo pa si želim kakšnega slovenskega potnika več tudi na svojih letih, pa vseeno. Jaz pravim: dobro je, če potuješ. Tako vsaj vidiš, kaj vse imaš doma pred svojim pragom. Moram pa priznati, da je z letalsko povezavo iz ljubljanskega letališča do Dubaja ta postal kar precej priljubljena destinacija Slovencev.

Pravijo, da bi moral vsak vsaj enkrat v življenju na potovanje tudi sam. Si odpotovala kdaj kam sama in če ja, kakšna izkušnja je bila to zate?

Povsem sama sem se odpravila na največje potovanje svojega življenja z enosmerno vozovnico do Dubaja. Tu prej nisem poznala nikogar. Nisem vedela, kako izgleda območje, kjer me bo podjetje naselilo, kako bo vse skupaj delovalo in ali bom sploh zmogla povsem sama. Kar naenkrat ni bilo več mami nekaj minut vožnje stran, če gre kaj narobe. Ampak ugotoviš, da si sposoben vsega, če si v to prisiljen. Tudi ko letiš po svetu, imaš na vsakem letu drugo posadko. Neredko se zgodi, da na koncu po mestu tavaš sam.

Sicer pa na pravo potovanje sama nisem šla nikoli. Pa bi lahko. Kot del kabinskega osebja naše letalske družbe imam na letalske karte velike popuste. Vsakič, ko imam dopust, bi se lahko odpravila na potovanje dobesedno kamor koli na tem svetu. Pa se vedno vračam nazaj domov v Slovenijo v Zagorje ob Savi. Povsod je lepo, a doma je najlepše, kajne?

Verjetno imamo vsi bucketlist destinacije, ki si jih želimo najbolj obiskati. Katere so na tvojem seznamu in zakaj?

Vedno sem si želela na Islandijo. Ali pa vsaj na zelo severni del Evrope, da bi videla Severni sij. Ta želja se mi je deloma uresničila, saj sem na letu iz Seattla proti Dubaju na kamero ujela nekaj neverjetnih trenutkov, Severni sij sem namreč videla iz pilotske kabine. Želja po obisku Islandije kljub temu še vedno obstaja.

Poleg tega si želim videti Novo Zelandijo, kamor sicer letimo, ampak me tja še niso poslali. Tudi Japonska je na seznamu. Tam sem sicer že bila, vendar v času pandemije, ko nam žal ni bilo dovoljeno oditi iz hotela. Ampak sem si zadala cilj, da poskusim tisti pravi, originalni japonski suši!

Potem so tu še destinacije, kot so Nepal, Kostarika, Peru in Machu Picchu. Kolegica me je pred kratkim navdušila nad gorilla trekkingom v Ugandi, ko mi je pokazala slike svoje izkušnje nedolgo nazaj. Pa tista prava centralna Afrika ... Oh, preveč imam vseh idej. (smeh)

Misliš, da bo kdaj prišel trenutek, ko si boš rekla 'Okej, dovolj sveta sem videla, čas je, da zaživim mirnejše življenje'?

Mislim, da ta trenutek počasi že prihaja. Nikoli ne bom rekla, da sem videla že dovolj. Vedno bom rada raziskovala. To je enostavno postalo tako velik del mojega življenja, v katerega sem se zaljubila. A v to izkušnjo sem se podala tudi z zavedanjem, da je to sicer enkratna priložnost, neponovljiva avantura življenja, ki pa zame ne bo trajala dolgo. Sama sem mišljenja, da je služba enkratna za mlade, ki bi radi odkrili svet in pri tem lepo zaslužili. Ne predstavljam pa si sebe v situaciji, da bi na tak način živela tudi družinsko življenje. Ko bi vsakih nekaj dni morala za nekaj časa zapustiti svojega otroka, partnerja ... Mislim, da ne bi šlo. 

Poleg tega sem v Sloveniji tudi dokončala magistrski študij, v katerega je bilo vloženega veliko truda. Počasi bo prišel čas, ko bom želela ta trud tudi unovčiti na področju, za katerega sem se odločila ob vpisu na fakulteto. Zato vem, da bo slej kot prej prišel trenutek, ko bo treba ponovno spakirati kovčke in oditi. In občutek, ko se tega trenutka bojiš in veseliš hkrati, je nepopisljiv.