Danes je Humanitarček simbol nesebičnosti, ki s toplimi obroki, prenovami domov in drugimi projekti spreminja življenja posameznikov po vsej Sloveniji. Njihova misija ostaja jasna: vračati zaupanje v sočloveka in dokazovati, da drobna dobra dejanja lahko spremenijo trenutek, teden ali celo življenje. O delovanju in viziji društva je spregovorila ustanoviteljica Ninna Kozorog.

Kaj vas je spodbudilo k ustanovitvi društva Humanitarček in kako se je razvijalo skozi leta?

Humanitarček je nastal iz preproste entuziastične želje pokazati, da je dobrodelnost veliko več kot zgolj zbiranje denarja. Gre predvsem za to, da se aktiviramo in pomagamo, ne da bi nujno iskali projekte na drugem koncu sveta ali v drugem mestu (čeprav s tem ni nič narobe). Pogosto se potreba po pomoči skriva že v našem lokalnem okolju – na isti ulici, v isti vasi ... Takšna pomoč pa od nas zahteva večji angažma kot zgolj nekaj klikov ali pošiljanje SMS-sporočil.

Začeli smo kot majhno društvo prijateljev, ki je sprva delovalo predvsem v Mariboru, nato pa se postopoma širilo po Štajerski in danes pokriva skoraj celotno Slovenijo. Na začetku smo se osredotočili na pomoč brezdomcem, saj smo želeli skupaj s takratno mrežo "Brezdomni - do ključa" destigmatizirati brezdomstvo in ljudem predstaviti resnične zgodbe. Ponosni smo, da je naš projekt "Skriti božiček brezdomcu", ki smo ga začeli pred natanko 15 leti, postal tako priljubljen med ljudmi, da si ga marsikdo rad prisvaja. Podobno velja za skoraj enako star projekt "Skriti božiček starejšim".

Pri delu z brezdomci smo pogosto prihajali v stik s starejšimi, kar je pripeljalo do nastanka #projektVida, ki danes predstavlja srž našega delovanja. Starejšim skušamo vračati dostojnost in dostojanstvo v jeseni njihovege življenja s prenovami domov, zagotavljanjem toplih obrokov, organizacijo izletov na morje in izpolnjevanjem njihovih želja.

Prosim, če predstavite projekt "Kamenčki prijaznosti". Kaj je namen in kako je bil sprejet med ljudmi?

"Kamenčki prijaznosti" so nastali kot naša "nizkocenovna" različica dneva prijaznosti. Ugotovili smo namreč, da so rumene rožice, ki jih na ta dan delijo po svetu, za nas predrage, težko dostopne in prehitro ovenejo. Kamenčki pa so letos že deseto leto zapored preplavili Slovenijo in postali ena najbolj sprejetih naših akcij v šolah, vrtcih in podjetjih, kar nam je res v čast.

Kaj vas je navdihnilo za pisanje zbirke "Le Vida - Recepti življenja" in kakšen je njen namen?

Morda sem samo morala odložiti del bremena, ki se je nabralo v teh letih, in nekomu predati te zgodbe. Želela sem, da so tudi ti ljudje slišani. Namen je, da ljudje spoznajo drugo plat staranja skozi zgodbe, ki se jim zdijo nemogoče. Iskreno upam, da nam spomladi uspe ponatis.

Katere posebne akcije in projekte pripravljate v društvu Humanitarček v času praznikov?

Eno naših skoraj deset let trajajočih akcij – 30 dni za 30 srčnih dejanj, ko poskušamo vsak dan narediti eno dobro delo, ki ga objavimo na spletni strani. Spomnimo se ranljive skupine in z majhnimi gestami pomagamo vrniti čarobnost decembru. Tako imamo na primer dan za pospravljanje omar, na dan za živali v zavetišča odnesemo brisače, na dan za brezdomce podarimo rokavice in podobno.

Kakšni so največji izzivi, s katerimi se srečujete pri delu z ranljivimi v stiski? Kako jih premagujete?

Birokracija v vseh pogledih.

Birokracija pri izpolnjevanju obrazcev za dodelitev sistemskih pomoči, kot so izredna socialna pomoč, varstveni dodatek ali posamezne izredne pomoči.

Nadalje se birokracija pojavlja pri vseh obnovah. V tem trenutku pozdravljamo razmišljanje o uvedbi novega tarifnega sistema, saj so bile naše #Vide med tistimi, ki so zaradi prejšnjih pravil "nastradale". Pogosto niti mi sami ne bi mogli izvesti potrebnih sanacij, ki bi jim omogočile toplo zimo, ker enostavno pademo na vseh črkah predčasnega zakona. Resno smo razmišljali, kako in na kakšen način se sploh lotiti sanacij.

Birokracija je prisotna tudi pri zagotavljanju toplih obrokov, urejanju posameznih zadev na centrih za socialno delo, v domovih za starejše in pri vključevanju v Večgeneracijske centre (VGC).

Poleg birokratskih težav se vedno bolj pozna, da smo "kadrovsko premajhni". Smo in ostajamo prostovoljci z rednimi službami, kar marsikdo vedno težje razume. A ne moremo preprosto zapuščati svojih delovnih mest zaradi intervjujev, medijskih obveznosti ali drugih aktivnosti.

Pogosto so tudi nekateri ljudje izrazito nestrpni, kar se najbolj kaže na družbenih omrežjih. Že pred leti smo uvedli avtomatski odzivnik z vsemi pomembnimi informacijami (kaj zbiramo, kje, kdaj, kam po pomoč, s kom se sploh ukvarjamo), saj opažamo, da je sodobna družba postala izrazito instantna.

Nekdo se na primer spomni, da bi podaril vzmetnico ali vrečo oblačil, čeprav že več kot desetletje poudarjamo potrebo po ciljanem zbiranju. Pogosto ne bo niti preveril, kdo to potrebuje, temveč bo preprosto poslal "urgentno" sporočilo in pričakoval takojšen odziv.

Včasih ljudje pošiljajo tudi po deset sporočil ali e-mailov, kdaj celo sredi noči, ker se želijo čim prej znebiti stvari. Ne zanima jih, ali imamo majhne otroke, ali smo v službi, na terenu ... Nekateri celo mislijo, da smo "plačani od države, da pridemo po jogije", kar ne drži. Nimamo profesionalizirane funkcije, celotno društvo deluje na etični osnovi.

Namenoma ne prejemamo niti sredstev od dohodnine, čeprav bi nam včasih krvavo prav prišlo, saj si ne želimo takih očitkov. Prostovoljstvo ni in ne sme biti plačano. Lahko je nagrajeno z dobrim občutkom, da si nekomu polepšal dan, teden, svet. Žal pa postaja odnos, ki ga ima vedno več ljudi do prostovoljnih organizacij, izčrpavajoč.

Je pa res, da se vseeno najdejo ljudje, ki razumejo. Sami preverijo in poiščejo informacije, so potrpežljivi in dejansko razumejo tako humanitarnost kot prostovoljstvo. Ti posamezniki nas navdihujejo in motivirajo, da nadaljujemo s svojim delom.

Kako lahko posamezniki in podjetja sodelujejo z društvom Humanitarček ter pomagajo in prispevajo? Katere oblike sodelovanja ali donacij so za vas najbolj koristne?

Posameznike z veseljem sprejmemo kot prostovoljce, vendar smo na tem področju precej striktni. Pred začetkom sodelovanja morajo opraviti ustrezna izobraževanja, saj smo v preteklosti doživeli nekaj neprijetnih izkušenj.

Sodelujejo lahko na več načinov. Recimo tako, da nam pomagajo pri nakupu toplih obrokov prek Wolta. Pri projektu Cukrdoza lahko kupijo tortico za #vide, saj je številni starejši še nikoli niso prejeli in si jo želijo. Seveda pa je potrebno tortice prilagoditi njihovim dietam. Podprejo nas lahko tudi prek platforme Dobrodelko, kjer ciljno in namensko zbiramo sredstva.

Za podjetja pa smo veseli vsake donacijske pogodbe, saj sredstva nujno potrebujemo za pomoč velikemu številu ljudi, ki so pod našim okriljem.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost društva Humanitarček?

Naš prvi cilj je preživeti še eno leto. Prizadevamo si zmanjšati dotok novih #vid in doseči avtomatizacijo postopka za dodelitev varstvenega dodatka.

Kaj želite sporočiti ob prihajajočih praznikih?

Verjemite v dobro v ljudeh.