Fantje, kako ste izkoristili zadnje leto in pol? Kaj so bili največji izzivi, s katerimi ste se v tem času srečali?

Najbrž tako kot na vse ostale so tudi na nas tile virusni časi precej vplivali. Na samem začetku niti nismo vedeli, kaj se dogaja, in mislim, da se več kot en mesec sploh nismo videli. In to je za band, kot smo mi, ki smo vsak dan skupaj, bendovsko ali prijateljsko, zelo težko. Eden izmed večjih izzivov je zagotovo 'tišina' s koncerti. Nič. Kar ustavilo se je vse z danes na jutri. Ampak se nam zdi, da smo iz vsega tega potegnili najboljše, ker smo začeli ustvarjati na polno.

Je bilo vmes kakšno obdobje, ko ste bili malo potrti in brez navdiha? Kaj vas v takšnih trenutkih spravi nazaj v pogon? Vam da motivacijo?

Mogoče na samem začetku, ko še tisti na vrhu niso vedeli, kaj se zares dogaja pri nas in po svetu. Ampak smo kaj hitro zagrabili delovno opremo, se lotili novega materiala in se še do danes nismo ustavili. Še tako drzni smo bili, da nismo upoštevali policijskih ur. (smeh) So nam pa padci zagotovo ena izmed večjih motivacij, ki jo lahko dobimo, in v takem poslu je tega lahko na pretek.

Verjetno je bila zelo dobra motivacija tudi 9. mesto izmed 26.000 sodelujočih na mednarodnem glasbenem tekmovanju ISC. Med najboljše so vas uvrstili priznani sodniki, med njimi Dua Lipa ter člani skupin Coldplay ter Linkin Park. 

Na tekmovanje smo se prijavili čisto samo iz firbca. Že ob številki prijavljenih se nam je pred očmi zatemnilo, še posebej, če si iz male države, kot je Slovenija. Nakar smo prejeli sporočilo, da smo prišli v polfinale. Že tu se nam je smejalo. Ko smo pa izvedeli, da smo se uvrstili na 9. mesto v rock kategoriji s pesmijo All The Same in 6. mesto v kategoriji za besedila s pesmijo Lost Inside, se nam je pa zmešalo. (smeh) Še danes ne vemo, če smo čisto dojeli, kaj se nam je zgodilo. Občutki so neverjetni. Težko zaspiš, ko veš, da so te poslušala največja svetovna imena. (smeh)

Kako velika potrditev je to za band, ki prihaja iz Slovenije? 

Zagotovo največja, kar smo jih do sedaj dobili. Radi igramo v Sloveniji in v slovenščini, ampak vedno smo pa z enim očesom gledali proti tujini. In s tem uspehom smo dobili samo še večji zagon, nove kontakte in nekakšen dokaz, da smo v vseh pogledih pripravljeni na tujino.

Kdo je imel sicer največji vpliv na vaš glasbeni izraz in kdo vam je največji vzor na slovenski in tuji sceni?

Načeloma smo si med seboj po poslušanju žanrsko kar precej različni, ampak gotovo lahko s ponosom vzajemno omenimo bande, kot so Big Foot Mama, Siddharta, Dan D, v tujini pa Linkin Park, Bring Me The Horizon in še mnogo drugih. Če ne bi bilo njih, danes mi ne bi bili tu. In zato smo jim iz srca hvaležni. Rock on!

Komu date najprej poslušati novo glasbo, ki jo ustvarjate? Čigavo mnenje vam največ pomeni?

Naši domači so po navadi največji kritiki. Ampak vseeno damo za poslušat tudi malo širšemu krogu, da lahko malce bolj objektivno pogledamo na določeno pesem ali projekt. Največ nam pa pomeni mnenje vseh naših fenov, ki nas spremljajo še od prvih strganih strun.

Kaj želite, da ljudje začutijo ob poslušanju vaše glasbe?

To, kar želimo povedati. Da te ob poslušanju ljubezenske pesmi zaboli srce in te ima, da bi bivši spet poslal SMS, da te določena pesem napolni z energijo in bi v tistem trenutku lahko splezal na najvišjo stolpnico ali pa da se sprostiš, zdereš in te ima, da greš z dvignjenim sredincem pred kakšno ustanovo. Čustva so del glasbe in tako se najraje povežemo z poslušalci. Najraje v živo in upamo, da čimprej.

Kaj je po vašem mnenju eden od ključev za uspešno in dolgo delovanje banda?

Po toliko letih lahko rečemo, da prijateljstvo. Pa niti ne samo to, bomo rekli kar familija. Mora se vzpostaviti močna vez med vsemi sodelujočimi, ker pridejo dnevi, ki so prekleto težki in bi najraje zabrisal kitaro v kot, ampak veš, da te, če se potrudiš, na drugi strani čakajo nova odprta vrata in še večji uspeh. 

Je nastopanje na odru za vas oblika terapije? Ki jo verjetno trenutno tudi zelo pogrešate.

To je najboljša terapija. Ko doživiš, da te ljudje pod odrom preglasijo, ko pojejo tvojo pesem, in bi šel od sreče najraje potočit kakšno solzo v zaodrje, je počutje neverjetno. Pogrešamo stik s publiko, da skupaj spet zatresemo kakšno prizorišče in da se skupaj zderemo. (smeh)

Katero pesem najraje igrate v živo? Vem, da v zadnjem letu ni bilo priložnosti za žive koncerte, za katero se najbolj veselite, da jo boste lahko spet zaigrali v živo?

Mislimo, da si ta naziv zasluži kar pesem »Vedno«. Ta je po navadi tudi ta zadnja na repertoarju, zelo energična in tudi nam se utrga na odru za grande finale. Se pa seveda veselimo, da bomo lahko v živo odigrali našo najnovejšo, ki je pokukala tudi v tujino, All The Same.

Letos je na Eurosongu slavil italijanski rock band, ste kaj razmišljali, da bi se tudi vi še kdaj udeležili Eme? Na odru Eme smo vas lahko sicer videli že leta 2020.

Vedno nas je zanimalo, kako poteka Ema in kako bi bilo, če bi se prijavili. Lanskoletna Ema nam je dala super izkušnjo, da smo tudi z druge strani videli, kako vse skupaj poteka. Nismo čisto prepričani, če se bomo še kdaj tam srečali, ampak nikoli ne reci nikoli. Sicer smo pa vseeno dosegli svoje, saj smo na koncu le bili drugi. Od zadaj. (smeh)

Kaj mislite s čim so Maneskin tako prepričali publiko? Gre sicer za nekoliko nenavadno zmagovalko Eurosonga ... 

Poleg Finske še ena točka, za katero smo stiskali pesti v finalu. Maneskin imajo prekleto dobrega frontmana s karizmo in mu poslušalci pod odrom 'jedo iz roke'. Ne gre pa seveda zanemariti, da gre tudi za odlično pesem, energičen nastop, koncertni show brez nepotrebnega blišča z dodatkom zanimivega stylinga. Po domače rečeno razturajo.